Razvoj osebnosti in vseživljenjsko izobraževanje

Povzetek

Ideja vseživljenjskega izobraževanja ostaja kljub dopolnjenim izobraževalnim politikam marsikje neuresničljiva. Strokovnjaki ugotavljajo, da še tako dobro oblikovani programi, izobraževalna politika ... ne vodijo k uspešni realizaciji. In kje so pravzaprav težave? Izkazalo se je, da je vse zelo odvisno od posameznika, ki se je ne le sposoben, marveč tudi pripravljen ves čas učiti. Avtorica v tem prispevku razmišlja o tem, da bi bilo treba za uspešnejšo realizacijo ideje vseživljenjskosti izobraževanja veliko energije nameniti institucionaliziranim oblikam rednega izobraževanja, ki jim je sleherni izmed nas izpostavljen kar lepo število let. Učitelji pa bi morali pri svojem vzgojnem delu najprej prepoznavati otroka kot » nastajajočo osebo« in na tej predpostavki ustvariti »pedagoški eros«, ki bi omogočal poleg razvoja razumske razsežnosti tudi razvoj razsežnosti otrokove osebnosti (čustvene, motivacijske ...). Izredno paje pomembno tudi učiteljevo pojmovanje poučevanja oziroma učenja, saj si učenec na tej podlagi oblikuje pojmovanje o učenju, na katero izrazito vplivata način poučevanja učitelja in njegova vloga v učnem procesu , in tudi strategije oziroma pristope k učenju. Te vplive bi se vsekakor v rednem šolanju dalo izboljšati, kajti način dela v razredu se pri slehernem učitelju oblikuje počasi in učitelji bi lahko s samooblikovanjem prehajali od » nadomestnega stila poučevanja«, ki je med našimi učitelji zelo razširjen, k » procesno usmerjenemu stilu poučevanja«, ki omogoča delitev odgovornosti med učencem in učiteljem pri pripravi učenja, izpeljavi in uravnavanju učne dejavnosti ter tudi pri vrednotenju dosežkov ter vzdrževanju motivacije in zbranosti.