Skupnosti prakse kot metodologija za razvijanje inovacij v izobraževanju odraslih za trajnostni razvoj

Povzetek

Članek prinaša ugotovitve o značilnostih skupnosti prakse pri izobraževanju za trajnostni razvoj v povezavi z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine. Raziskava se je opirala na poststrukturalistično teorijo prakse in koncepte socialnega učenja. Izhajajoč iz Freirove teorije učenja, je bila postavljena teza, da je za inovacije v trajnostnem razvoju potrebno kritično ozaveščanje. Empirični del raziskave sloni na etnografskem zbiranju podatkov v treh okoljih. Analizirani so primeri povezovanja učenja in delovanja, ki izhajajo iz lokalne skupnosti in potreb udeležencev. V vseh treh primerih se učenje povezuje z inovativnimi praksami, ki razvijajo družbeno in okoljsko blagostanje. Rezultati kažejo, da se inovativne prakse razvijajo v povezavi s transformativnim učenjem, dialoškim povezovanjem znanstvenega in lokalnega vedenja ter identitete vključenih.