Iniciative članov skupnosti v javnih odprtih prostorih: dve študiji primera iz Slovenije

Povzetek

V prispevku se ukvarjamo z odprtim javnim prostorom, z vsakdanjimi prizorišči, kjer ljudje delijo svoje izkušnje zunaj najožje skupine prijateljev, družine in starostne skupine. Javni prostor razumemo kot forum za družbeno in osebno spreminjanje (Harvey, 2011; Lefebvre, 2013; Arendt, 1996; Habermas, 1989, 2001). Vprašanja analiziramo z vidika članov skupnosti, ki so tesno povezani s prostorom in ki jih zanimajo pripadnost in proaktivne spremembe njihovega življenjskega okolja (Iecovich, 2014; Kohn, 2004; Mean and Tims, 2005). Članek temelji na predpostavki, da ima javni prostor pomembno vlogo v tvorjenju idej in dejavnosti članov skupnosti ter za njihovo priložnostno učenje. Etnometodološko raziskovanje dveh javnih prostorov (skupnosti Tabor v Ljubljani in majhne skupnosti v obmorskem kraju Izola) kaže, da med tema javnima prostoroma obstajajo razlike glede iniciativ od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor kot samoorganiziranih dejavnosti. A čeprav so bili organizatorji dejavnosti v enem primeru različne skupnostne organizacije in v drugem ljudje kot posamezniki, so ve- čino dejavnosti izvajali ljudje sami, tisti, ki so živeli v teh skupnostih. Potrdimo lahko, da člani nobene od skupnosti učenja večinoma niso omenjali, tako da je šlo najpogosteje za prikrito dejavnost, ki se je izražala v skritem znanju.