Filozofija jezika in Rajhmanova filozofska misel

Povzetek

Jože Rajhman je v veliki meri razvijal svoj filozofski jezik in svoj filozofsko-teološki pogled v duhovnem dialogu z Bogom in dialogu z družbenimi in cerkvenimi tokovi časa. Vplivna pastoralno-teološka paradigma zanj je bilo delovanje (slovenskih) protestantov v zahtevnih in spreminjajočih se razmerah njihovega oznanjevanja Božjega sporočila Slovencem. Na razvoj slovenskega in teološkega jezika in teološke govorice drugih narodov pa je bistveno vplival drugi vatikanski cerkveni zbor z bogoslužjem v domačem jeziku in dušnopastirski prijemi, »posodabljanjem« (»aggiornamento«) delovanja Cerkve, ki je terjalo govorico, primerno čutenju modernega človeka. Govorica pa je zanj bistveno orodje oznanjevanja. Rajhmanovo razumevanje jezika in filozofije je tako služilo čim boljšemu umevanju božje besede in njeni teološki obdelavi, ki bo dosegla sodobnega človeka, še posebej kristjana. Zgled za to so mu bili Trubar in protestanti. Po njihovem zgledu pa mu je bil cilj čim boljša dušnopastirska gibljivost Cerkve. Njegovo preučevanje Trubarja in protestantov je navdihovalo tudi oblikovanje smernic dušnopastirskega delovanja Cerkve v sodobnem času. K zahtevnim slovenskim razmeram Cerkve v komunizmu je pristopal s posebnim zanimanjem in postavko teologije osvoboditve. Skupaj z Grmičem sta iskala prvine t. i. socialistične teologije.

Članek skuša v ustrezni časovni distanci s kritičnim pristopom in jezikovno analitično pozornostjo ovrednotiti Rajhmanov pastoralno-teološki projekt in ga postaviti v kontekst razvoja teološke govorice, zlasti drugega vatikanskega cerkvenega zbora in dušnopastirskih razmer Cerkve v slovenski socialistični stvarnosti ter sploh v zahtevnih razmerah »modernega« sveta in človeštva.