Sančo, prekrojevalec dobrega jezika

Abstract

Latinščina je bila za veliko evropskih jezikov skozi dolga stoletja edino sredstvo za vsakršno kulturno in duhovno udejstvovanje. Teza latinščine je obstala zlasti v romanskih deželah, tudi potem, ko so si te že ustvarile svojo književnost v ljudskem jeziku. Gotovo pa je, da je bilo dobro znanje latinskega jezika čedalje bolj omejeno na šolane ljudi. In se pri teh je popuščalo. Cervantes se v svojih literarnih delih, tako v Don Kihotu kot v Zglednih novelah norčuje iz neznanja, ki se kaže v krivenčenju latinskih in, širše, manj znanih, manj rabljenih, neljudskih besed; in take in podobne skrivenčene oblike so se v Cervantesovem času gotovo pojavljale, zato jih izrablja kot stilistična sredstva. Ena črta je vsem tem besedam skupna: zdi se, da je osnovno vodilo vsakega takega spreminjanja želja govorečega, da bi bila beseda motivirana. Gre torej za torej ljudsko etimologijo.