Po poti iskanja ženske identitete v delih Zgodba o Javi Elisabeth Mulder in “Če je to življenje, sem jaz Rdeča kapica” Luise Valenzuele

Povzetek

S potovanjem se človek odziva na lastno potrebo po iskanju novih izkušenj, ki bi mu pomagale spremeniti dojemanje sveta. Potovanje nas vabi, da se podamo po prepletenih poteh, ki nam bodo  pomagale razumeti preteklost in jo prestopiti. Toda v kanonu popotne književnosti je že vseskozi utrjeno neenako razmerje med moškim junakom (Odisej), ki je prevzel vlogo popotnika in raziskovalca, ter žensko junakinjo (Penelopa), ki je bila, zaprta v zasebnem prostoru, obsojena na čakanje. Posledično mora junakinja, kadar se poda na potovanje, kreniti po poti, ki izvorno pripada moškemu in ki tudi vodi skozi njegov svet. Izhodišče tega prispevka je kronotop poti (Bahtin 1989), ki na junakinjinem potovanju, skupaj z uporništvom in radovednostjo, predstavlja temelje za iskanje identitete ženskega subjekta. V delu Historia de Java [Zgodba o Javi 1935] španske pisateljice Elisabeth Mulder in v kratki zgodbi “Si esto es la vida, yo soy Caperucita Roja” [Če je to življenje, sem jaz Rdeča Kapica 1993] argentinske pisateljice Luise Valenzuele bomo pot in potovanje analizirali kot simbolni prostor učenja in odkrivanja ženske identitete junakinje, ki si poskuša prilastiti tradicionalno moški prostor. Med potovanjem (notranjim in zunanjim) junakinji obeh književnih del odkrijeta drugost in se, ob prehajanju skozi gozd življenja, usmerita k lastni emancipaciji. Zadnji del poti ju tako pripelje do samoodkritja nove ženske identitete, osvobojene patriarhalnih zapovedi. V ta namen se bomo oprli tako na razmišljanja obeh avtoric (Mulder 1979 in Valenzuela 2002) kot tudi na različne študije, med drugim: Bakucz (2015), Cassole (2013), Mañas Martínez (1988, 2006), Díaz (1996), Marković (2013), Martínez (2001), Medeiros-Lichem (2007), Muñoz (1996), Noguerol (2001), Prada (2018), Regazzoni (2012), Zapico (2015) in Zipes (20060).