Borges v Cervantesovem ogledalu

Povzetek

Borges je pri pisanju svojih izmišljij, ki pomenijo začetek postmodernistične pripovedi v svetovni književnosti, eden najbolj originalnih bralcev in interpretov Cervantesovega Don Kihota, ki predstavlja začetek sodobnega romana v književnosti zahodnoevropskega duhovnega kroga. Članek obravnava nekatere literarne povezave med Cervantesom in Borgesom, ki sta vsak v svojem času in na svoji strani Atlantika pomenila začetek velikih sprememb v razumevanju svetovne književnosti. Tako Cervantesov kot Borgesov referencialni svet ni neposredna realnost temveč bodisi ironična primerjava resničnega z literarnim svetom bodisi fikcija, ki je nastala na podlagi ustvarjalnega branja že prej napisanih literarnih del. Pri obeh avtorjih ni jasne razmejitve med realnostjo in fikcijo, saj sta v njunih besedilih prepleteni. Cervantes prebira antične, renesančne in baročne avtorje, pripovedni junak don Kihot oziroma njegov drugi jaz, Alonso Kihano, se izgublja v izmišljenih svetovih viteških romanov, ki jih ima skrbno spravljene v svoji knjižnici. Borges si svojega življenja brez književnosti in knjižnice ne zna predstavljati. Na primeru analize dveh Borgesovih kratkih pripovedi –  Pierre Menard, avtor Kihota (1939) in Delovanje knjige (1981) –  se pokaže njuna neverjetna ustvarjalna prepletenost. Borges je znal literarno materijo renesančno-baročnega avtorja mojstrsko vgraditi v vsebino svojega lastnega ustvarjanja in nadaljevati literarno raziskovanje z metafikcijskimi literarnimi postopki. Zato izbrani Borgesov epigraf na začetku članka iz kratke pripovedi Utopija moža, ki je utrujen, da je potrebno predvsem vedno znova brati, potrjuje njegovo predanost dejanju branja, ki je neskončno in vedno ponavljajoče se dejanje – regressus ad infinitum. Bralci pa moramo biti v procesu branja aktivno udeleženi kot soustvarjalci in odprti za vse možnosti recepcije.