Prevajanje avtonimnih konotacij v treh romanih Michela Houellebecqa

Avtorji

  • Florence Gacoin-Marks Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

DOI:

https://doi.org/10.4312/vestnik.13.365-381

Ključne besede:

Houellebecq, avtonimni elementi, kurzivna pisava, sodobni francoski roman, traduktologija, literarno prevajanje, prevajanje iz francoščine v slovenščino

Povzetek

V članku avtorica raziskuje obravnavo t. i. avtonimnih elementov oz. razširjene, po pravopisu nedoločene rabe kurzivne pisave in narekovajev v slovenskih prevodih treh romanov M. Houellebecqa, kot so jih izoblikovali trije različni slovenski prevajalci. Po uvodni opredelitvi so analizirani elementi razvrščeni v tri poglavitne kategorije, glede na to, ali posredujejo govorico določenih ali nedoločenih posameznikov, samega pripovedovalca ali celotne družbe. V okviru sloga, ki ga pogosto označujejo kot »belega«, razširjena uporaba ležeče pisave in narekovajev s funkcijo avtonimne konotacije omogoča posredovanje zelo finih pomenskih odtenkov in znatno obogati avtorjevo besedilo. Enako kot metaforične mreže tudi slogemi, kot je ponavljajoča se in razširjena uporaba ležeče pisave in narekovajev, od prevajalca zahtevajo predhodno delo interpretacije in razvoj koherentne strategije, ki omogoča ohranitev njihove izvorne funkcije v pripovedi. Čeprav lahko analizirane prevode štejemo za globalno zveste Houellebecqovemu besedilu in so omogočili, da je pisatelj v Sloveniji postal zelo znan, je jasno, da nobenega od njih ne odlikuje stroga in koherentna obravnava avtonimnih konotacij, na katere kaže razširjena uporaba kurzivne pisave in narekovajev. Najpogostejše in najbolj škodljive anomalije za fino razumevanje besedila so vzdrževanje teh vizualnih znakov tam, kjer ni nujno, ali nasprotno njihova neuporaba tam, kjer jih je povsem mogoče in primerno vzdrževati. Avtorica sproti opozarja na možne rešitve in zagovarja izoblikovanje dosledne prevodoslovne strategije pri obravnavi analiziranih elementov.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Literatura

Primaire

Textes originaux (français)

HOUELLEBECQ, Michel (2003) Extension du domaine de la lutte. Paris : J'ai lu [1e: 1994].

HOUELLEBECQ, Michel (2003) Les Particules élémentaires. Paris : J'ai lu [1e 1998].

HOUELLEBECQ, Michel (2019) Sérotonine. Paris : Flammarion.

*****

Traductions slovènes

HOUELLEBECQ, Michel (2000) Osnovni delci. Trad. Mojca Medvedšek. Ljubljana : Cankarjeva založba. [Dans l’article : Houellebecq – Medvedšek 2000.]

HOUELLEBECQ, Michel (2004) Razširitev področja boja. Trad. Marko Trobevšek. Ljubljana : Modrijan. [Dans l’article : Houellebecq – Trobevšek 2004.]

HOUELLEBECQ, Michel (2020) Serotonin. Trad. Iztok Ilc. Ljubljana : Cankarjeva založba. [Dans l’article : Houellebecq – Ilc. 2020.]

**********

Secondaire

AUTHIER-REVUZ, Jacqueline (1978) « Les formes du discours rapporté. Remarques syntaxiques et sémantiques à partir des traitements proposés ». Documentation et recherche en linguistique allemande contemporain - Vincennes, n° 17, 1978, pp. 1-87

AUTHIER-REVUZ, Jacqueline (1992-1993) « Repères dans le champ du discours rapporté », L’Information grammaticale, n° 55, 38-42 et n° 56, pp. 10-15.

AUTHIER-REVUZ, Jacqueline (1996) « Remarques sur la catégorie de l’îlot textuel ». Cahiers du français contemporain, no 3, pp. 91 115.

AUTHIER-REVUZ, Jacqueline (2019) « Autonymie: pièges et stratégies d'une énonciation à doubles-fonds ». M.-F. Marein (et al.) [dir.], Les Illusions de l'autonymie. La parole rapportée de l'autre dans la littérature. Paris : Hermann, pp. 15-39.

[Coll.] (2002) Lexique des règles typographiques en usage à l’Imprimerie nationale. Paris : Imprimerie nationale.

COULEAU, Christèle (2013) « 'Les âmes moyennes'. De la trivialité comme poétique romanesque ». Bruno Viard, Sabine Van Wesemael [dir.], L’Unité de l’œuvre de Michel Houellebecq, Paris : Classiques Garnier, p. 13-26.

ESTIER, Samuel (2015) À propos du « style » de Houellebecq. Retour sur une controverse (1998-2010). Lausanne: Archipel Essais.

JAFUEL, Laure (2016) L’italique dans La Possibilité d’une île de Michel Houellebecq, mémoire de master. Metz : Université de Lorraine.

HERSCHBERG PIERROT, Anne (1993) Stylistique de la prose. Paris : Belin.

MICHEL, Jacqueline (1989) Une mise en récit du silence, Le Clézio /Bosco/ Gracq. Paris : José Corti.

NOGUEZ, Dominique (2003) Houellebecq, en fait, Paris : Fayard.

PERKO, Gregor (2012) « Modalisation autonymique et dynamisme communicatif ». Écho des études romanes, VIII/1, pp. 255-264.

REY-DEBOVE, Josette (1997) Le Métalangage. Paris : Armand Colin.

RIEGEL, Martin [et al.] (1994) La Grammaire méthodique du français. Paris : PUF.

VAN WESEMAEL Sabine (2013) « Michel Houellebecq : un auteur postréaliste ». B. Viard, S. van Wesemael (dir.), L’Unité de l’œuvre de Michel Houellebecq, Paris. Classiques Garnier, pp. 325-336.

Objavljeno

27.12.2021

Kako citirati

Gacoin-Marks, F. (2021). Prevajanje avtonimnih konotacij v treh romanih Michela Houellebecqa. Vestnik Za Tuje Jezike, 13(1), 365–381. https://doi.org/10.4312/vestnik.13.365-381

Številka

Rubrike

Članki