Sociolingvistična opredelitev rezijanskega narečja

Povzetek

Slovensko mikronarečje, značilno za Rezijo in sosednja slovensko govoreča območja v Furlaniji - Julijski krajini, je od slovenskega narečnega območja ločeno z gorsko pregrado. Rezijanščina in njej sorodna narečja so že dve stoletji deležni najrazličnejših raziskav, ki prispevajo k obujanju rezijanskega jezika in kulture. Jezikovno in kulturno oživitev rezijanščine omogočajo različne jezikovne strategije, ki ob aktivni podpori kulturnih društev in organizacij potekajo v smeri od spodaj navzgor. V 90. letih 20. stoletja se je začel idiosinkratičen proces normiranja rezijanščine, katerega podlaga so raziskave narečne raznovrstnosti v rezijanski mikroregiji. Pri tem je mogoče opaziti s sociolingvističnega in političnega vidika nasprotujoče si poglede na proces normiranja. Zagovorniki lokalne individualizacije nasprotujejo obravnavi rezijanščine v okviru slovenskih narečij in poudarjanju podobnosti med slovenščino in rezijanščino; po drugi strani skupina zagovornikov različnih vrst polinomske integracije poudarja pomen stičnih točk med rezijanščino in slovenščino. V prispevku predstavljamo nasprotja med emičnim in etičnim vidikom obravnave problematike, pri čemer se opiramo na različne pisne vire in rezultate terenskega opazovanja. Predstavljamo tri mogoče modele družbenega razvoja ter oživitve rezijanščine in sorodnih narečij v prihodnje: i) trdnjava (izolacionizem, zavračanje slovenščine kot podlage za normiranje rezijanščine), ii) most (integracija, asimilacija rezijanščine s standardno slovenščino) in iii) dvižni most (polinomski pluralizem, ohranjanje strukturnih značilnosti rezijanščine ob priznavanju stičnih točk s slovenščino). Zdi se, da v zadnjih desetletjih prevladuje model dvižnega mostu, čeprav sta druga dva pristopa še vedno skrito prisotna na določenih območjih. Primer rezijanščine je zaradi nenehnega iskanja ravnovesja med izolacijo in asimilacijo še posebej zanimiv za raziskovanje ogroženosti jezika in za sociolingvistične raziskave.