Slojevit naboj komedije

Povzetek

»Komika umira hitro in lahko dolgoročno preživi samo, če postane del kolektivnega kulturnega spomina. Zato potrebuje uprizoritve« (85), zapiše Jure Gantar v eseju »Komedija in država« (2007), ki je del nove zbirke Eseji o komediji (MGL, 2022). Slednja z dvaindvajsetimi eseji, ki so nastali kot zapisi za gledališke liste ob uprizoritvah obravnavanih besedil, predstavlja izbor metodološko raznovrstnih dramaturških razčlemb. Za zbirko, ki s kronološko ureditvijo predstavlja »nekakšen vzorčen presek skozi zgodovino komedije od starih Grkov do Matjaža Zupančiča in Iva Prijatelja«, se zdi, kot da v celoti odzvanja v začetku zapisano izhodišče: Gantar ob analiziranju venomer izhaja iz notranjih zakonitosti komedije kot dramske forme, preko katere se obrača v prakso ali kontekst družbene stvarnosti ter slednje neposredno pretvarja nazaj v artikulirano teorijo. Tako zbirka ni strogo zapisana le teatrološki stroki, temveč je prav zaradi svoje fragmentarne zgoščenosti in jedrnatosti, a interpretacijske natančnosti uporabna tudi v uprizoritvene namene. Zbirka obsega primerjalne, sociološke in antropološke analize komedij, obenem pa zajema tudi natančne analize dejanj ter karakterizacije likov obravnavanih komedij, ki se utegnejo izkazati za priročen konceptualno-uprizoritveni, če ne vsaj pojmovni ključ.