Rimska pot in možnost odprte kulturne identitete

Povzetek

Dediščino rimske kulture je težko razločiti od rimskega imperializma, ki je neke vrste kulturni ekspanzionizem, nasprotno pa je francoski filozof Rémi Brague, ne da bi ignoriral zgodovinsko realnost, kot njeno bistveno potezo opredelil ekscentričnost, to, da je svojo identiteto črpala iz zunanjega vira. Ker je zanj kultura kot taka nekaj pridobljenega, drugotnega, ima v taki drži, ki izhaja iz lastne drugotnosti v odnosu do drugega, kultura prav posebej poudarjeno vlogo. Takšno držo imenuje »rimska pot« in v njej vidi specifičen vzorec, po katerem se je razvila evropska kultura. Njena zunanja vira sta grštvo, ki ga je podedovala od poganskega Rima, in judovsko religiozno izročilo, v katerem je ukoreninjeno krščanstvo. Zdi se, da je tak vzorec v realni zgodovini mogoč ob dveh predpostavkah: prva je trajno, četudi minimalno in dinamično preoblikujoče se lastno jedro; drugo pa antropološka realnost, ki je z oziroma na vse posamezne kulture transcendentna, ki pa ji obenem vse pripadajo. Ta zadnji koncept, ki ga je že pred desetletji skiciral Leszek Kołakowski, zastavlja zanimiv izziv scientističnim paradigmam sodobnega družboslovja in odpira nove vidike diskusije o imperializmu.