Človek je mehurček

Renesančni motiv Homo bulla in njegovi antični izvori

Povzetek

Večina poznavalcev renesančne emblematike se strinja, da priljubljenost emblemov izhaja iz njihove jasne, vendar enigmatične strukture, ki je razumljiva le izobražencem. Med posebej priljubljenimi temami so bile tiste, ki opozarjajo na minljivost človeškega življenja, kot je motiv Homo bulla (Človek je kot mehurček). Ta simbolizira kratkost in krhkost življenja. V zgodnjenovoveški emblematiki obstajajo različni tipi Homo bulla, ki so lahko postavljeni v krajino ali interier, so eno- ali večfiguralni, samostojni ali del večje ikonografske celote. Do sedaj je bilo v strokovni literaturi sprejeto, da Homo bulla temelji na antičnih pisnih virih, čeprav je natančna analiza pokazala, da to ni povsem res, saj gre brez izjeme za vodne mehurčke ali pa mehurčki niso jasno označeni kot milni. Kot fraza se Homo bulla v antičnih virih pojavlja v delih Marka Varona, Petronija Arbitra in Lukijana iz Samosate, Erazem Rotterdamski pa jo je prek svoje zbirke pregovorov populariziral v renesansi Evrope in tudi navedel njen izvirni antični kontekst. Čeprav renesančne upodobitve ohranijo pomen mehurčka kot simbola minljivosti, pa prikazujejo milne mehurčke, ne vodnih, kar kaže na neodvisen razvoj ikonografskega motiva Homo bulla v renesančni umetnosti od pisnih antičnih virov. Zgodnjenovoveške likovne upodobitve pa pogosto vključujejo tudi sekundarne simbole, kot so lobanje, školjke in urna z dimom, ki pa zares imajo antične korenine, vendar so s krščanstvom pridobili nove pomenske razsežnosti.