Doba globoke mediatizacije in slovenska literatura

Vidiki sodobnega vrednotenja leposlovja

Povzetek

Vrednotenje literarnega dela je kontinuiran, večplasten proces, ki se udejanja čez širok razpon raznolikih individualnih dejanj ter družbenih in institucionalnih delovanj. Kompleksnost tega procesa se je s prehodom v informacijsko družbo še poglobila, veliko oblik vrednotenja se je iz materialne preneslo tudi v digitalno stvarnost. V razpravi me zanimajo predvsem tisti vidiki vrednotenja, ki zaradi mediatizacije literarnega polja, pa tudi diktata tržne logike lahko zaznamujejo visokoinstitucionalizirane oblike vrednotenja ali legitimacijske prakse literarnega polja in ki jih spremljamo tudi na področju slovenske književnosti. Tako je ob avtorjevem primarnem vrednotenju danes nujno potrebno upoštevati avtorjevo sekundarno vrednotenje lastnega dela, v splošnem pa prepoznavati mehanizme mediatizacije (eventizacija, personalizacija, škandalizacija) in posledice, ki jih ima mediatizacija družbe na literarno polje: uveljavljanje vrednostnega merila medijske učinkovitosti namesto kakovosti (in posledično zasledovanje vidnosti, uspešnosti, in ne kakovosti), medijsko vrednotenje del in/ali usmerjanje medijske pozornosti na avtorje, hiperprodukcija dogodkov, ukinjanje prostora in sredstev za poglobljeno refleksijo literarne produkcije v množičnih medijih ter selitev te refleksije v specializirane spletne medije z ožjim bralskim krogom, tabloidno poročanje o literarnih dogodkih. Neposredni posledici globoke mediatizacije družbe sta tudi segmentacija in diferenciacija nekdaj enotnega bralskega občinstva, nastajanje bolj ali manj tesnih (digitalnih) bralskih skupnosti; ker mediji povezujejo zelo različna družbena polja, je recepcija literarnih del bolj heterogena, kar pomnoži in hkrati razprši še dejavnike, ki vplivajo na vrednotenje literarnih del.