Metamorfoza drugosti in sodobni slovenski roman

Povzetek

Metamorfozo drugosti, do katere pod vplivom postmoderne etike in spremenjene perspektivnosti sveta prihaja tudi v sodobnih pripovedih, sem analizirala in interpretirala v treh sodobnih romanih: sodobnih slovenskih romanih Starec in jaz (2017) Sarivala Sosiča ter Po celi ravnini pod nebom (2022) Jane Putrle Srdić in sodobnem kubanskem romanu Tišine (1999) Karle Suarez. Pri razlagi in povezavi koncepta Drugega in drugosti sem se naslonila na razumevanje binarne strukture Absolutni/Drugi, izhajajoč iz Nietzschejeve teorije o apoliničnem in dionizičnem polu nekdaj harmoničnega binarnega spoja. V analiziranih sodobnih (slovenskih) romanih prihaja do izraza nova večperspektivnost, ki pod vplivom postmoderne dinamike upogiba in relativizira vsakršne binarno razpete entitete. Analiza metamorfoze drugosti je pokazala, da se pripovedno izstopajoči gradniki binarnih motivnih jeder v analiziranih romanih (harmonija/disharmonija, apolinično/dionizično, kultura/narava, heteroseksualnost/homoseksualnost) z izpostavljanjem variabilnosti otresajo ustaljenih predznakov vrednostnih implikacij. Spreminjajoči se odnos do entitete Drugega, ki sveta ne vidi več kot hierarhično urejenega monolita, v sodobne romane vnaša pripovedno in vsebinsko večplastnost, ki se odraža v potrebi po poglobljeni literarni empatiji in pozorni pripovedi; stapljanju pripovednih perspektiv in glasov; občutenju drugosti do obeh skrajnih spektralnih polov; hrepenenju po bivanjski harmoniji oziroma izgubljeni celostnosti; umetnosti kot poslednji trdni entiteti; nenehnem nihanju med željo po umiku in aktivnim spoprijemanjem s svetom ter občutenjem osamljenosti in željo po samoti ter razširitvi binarizmov v sodobne triade. Pri slovenskih pripovedih v ospredje stopa tudi fluidnost seksualne identitete, ki daje glas v slovenski književnosti še neartikuliranim oblikam seksualnosti.