Pojmovanje samosti prek estetike Jacquesa Rancièra

Povzetek

V prispevku se ukvarjam s pojmom samosti, nekaterimi njenimi oblikami ter razmerjem do skupnosti in politike. Najprej zarišem miselno paradigmo, ki jo povzema Aristotel, v kateri je samost videna kot izjemna, nasprotna skupnosti in ločena od politike. Vanjo je ujet tudi sodoben prevladujoč odklonilen odnos do samosti. Tej paradigmi zoperstavim estetsko paradigmo, ki jo izpeljujem iz misli Jacquesa Rancièra in njegovih pojmov delitve čutnega in estetike. V njej samost ni več nasprotje skupnosti, pač pa je vsakdanja, mnogotera in vpletena v politično. Govorim o obliki hotene samosti kot vsakdanjem, začasnem umiku iz skupnosti, ki se razlikuje od aristotelske privilegirane izjemne samote in pokaže, da samost ni le določena z delitvijo čutnega, pač pa tudi sama lahko postavi delitev čutnega. Vpeljem tudi koncept estetske samosti ob navezavi na Rancièrovo razumevanje estetike in estetske izkušnje. Ta samost prav tako zavrača aristotelsko predpostavko. Ob dveh primerih iz Rancièrovih del in primeru bralne izkušnje pokažem, kako estetsko samost lahko mislimo kot obliko izkustvene samosti, ločenosti posameznika od delitve čutnega in samega sebe, njeno razmerje do hotene samosti ter njeno lastno politiko estetike.