Obravnava staroindijske književnosti pri pouku slovenščine v gimnaziji

Stanje in perspektive

Povzetek

Glavni cilj prispevka je podati strokovno utemeljene smernice za obravnavo staroindijske književnosti pri pouku slovenščine v gimnaziji. Sprva je podan natančen pregled deleža tega literarnega korpusa pri obdelavi svetovne književnosti v prvem letniku gimnazije od leta 1962 dalje, ki pomeni začetek prikaza glavnih literarnih presežkov staroindijske književnosti v srednješolskem učnem programu, do danes. Trenutno veljavni učni načrt iz leta 2008 predvideva obravnavo Ved, Mahabharate, Ramajane in Kalidasove drame Šakuntala, vse kot zgolj izbirna besedila. V vlogi strokovno podprtega izhodišča za snovalce prenovljenega učnega načrta, ki je trenutno v pripravi, prispevek utemeljuje, zakaj je vključitev staroindijske književnosti kot najobsežnejšega svetovnega literarnega korpusa v spoznavanje svetovne književnosti neobhodno in kakšen je minimalni okvir, v katerem bi morala biti staroindijska književnost obravnavana (Rgveda, Mahabharata, Kalidasa, Pančatantra). Hkrati pa že naslavlja tudi bodoče pripravljavce učbenikov oziroma beril, ki bodo svetovno književnost pri pouku slovenščine obravnavali po smernicah novega učnega načrta, in sicer 1) s konkretizacijo besedil oziroma odlomkov besedil, ki so strokovno ocenjena in utemeljena kot najprimernejša za vključitev v berila, 2) z razdelkom, ki usmerja k vsem dostopnim virom o staroindijski književnosti, ter 3) z razdelkom, ki sežeto podaja vse dostopne prevode iz stare indijščine v slovenščino, iz katerih bo lahko snovalec učbenika/berila črpal zglede.