Doseganje trajnostnih ciljev z ekokritičnim branjem svetovne književnosti

Povzetek

Članek predstavlja rezultate avtoričine magistrske raziskave Uresničevanje cilja trajnostnega razvoja pri pouku književnosti v gimnaziji. Osredotoča se na pomen svetovne književnosti, ki obravnava trajnostne tematike, pri transformaciji vrednot in delovanja gimnazijcev. Avtorica za obravnavo te teme kot osrednja dva pojma prepoznava ekokozmopolitizem in globalno državljanstvo. Oba izpostavljata pomen vsebin, znanja in raziskovanja tujega oziroma nečesa, kar odstopa od norm družbe, v kateri bivamo. Temeljita tudi na spoštovanju tega drugega. Ekokozmopolitizem izpostavlja, da je to drugo lahko tudi nečloveško bitje, ekosistem ali katerikoli del naravnega okolja, s čimer razveljavlja ozko antropocentrično gledišče. Članek z ekokritično analizo finskega epa Kalevala ter novele Ernesta Hemingwaya Starec in morje dokazuje, da branje svetovne književnosti omogoča spoznavanje ter kritično opredelitev do pojmov antropocentrizem in ekocentrizem. Ob primerih Thoreaujevega dokumentarnega romana Walden: življenje v gozdu, ki želi na različne narativne načine izraziti resnico človeškega bivanja v nekem naravnem okolju, in dokumentarnega romana Johna Herseya Hirošima, ki je s pripovedno polifonijo glasov preživelcev želel ovekovečiti (krizni) zgodovinski trenutek, pa članek utemeljuje smiselnost obravnave kontekstov nastanka in recepcije dokumentarne književnosti. Članek ugotavlja, da lahko v gimnazijski pouk književnosti s tematskimi razrednimi bralnimi klubi vključujemo tudi trajnostno delovanje, ki v središče postavlja demokratični dialog o obravnavanem literarnem delu. V tako zasnovanem dialogu dijaki, učitelj in lokalni gost kot enakovredne inteligence komentirajo svoja branja literarnega besedila, vključujejo svoja raziskovanja neumetnostnih besedil in na podlagi novih spoznanj snujejo načrte za delovanje v lokalni skupnosti.