Riconoscerne l’impatto, liberarne l’icona: Kafka nei saggi di Mauro Covacich e di Giorgio Fontana

Patrizia Farinelli

doi:10.4312/ars.19.2.229-244

Avtorji

Patrizia Farinelli Univerza v Ljubljani

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.19.2.229-244

Ključne besede:

Franz Kafka, Mauro Covacich, Giorgio Fontana, esej, biografija, literarna recepcija, hermenevtika besedila

Povzetek

Esej je kritična in refleksivna oblika pisanja, ni strogo strukturiran in temelji tako na avtorjevem znanju kot na njegovih morebitnih osebnih izkušnjah. Ima dolgo zgodovino in ostaja prisoten tudi danes, še posebej pa je bil priljubljen v 20. stoletju prav zaradi umika poznomodernega mišljenja od celovitega dojemanja realnosti. Članek najprej povzame teze nekaterih znanih literarnih teoretikov, kot sta Lukáks in Adorno, ter literarnih kritikov, kot je Italijan Berardinelli, ki so poskušali opredeliti značilnosti eseja, njegove številne namene in različne oblike. Ker gre za žanr, ki ni strogo kodificiran, se lahko posamezen esejist odloči, da bo pustil več ali manj prostora za subjektivnost, da bo razpravo oblikoval v hipotetični obliki ali pa jo zasnoval na preverjenih podatkih; prav tako so lahko od primera do primera izpostavljeni različni nameni, včasih gnoseološki, drugič didaktični, pogosto pa tudi polemični. Članek s pomočjo primerjalne analize poudarja raznolikost namenov ter poetoloških in diskurzivnih pristopov dveh novejših esejističnih del o Kafki, ki sta ju napisala sodobna italijanska pisatelja Mauro Covacich in Giorgio Fontana. Covacichev esej (Kafka, 2024) je hkrati biografski in avtobiografski, pri čemer se njegova opažanja o Kafkovi poetiki povezujejo s psihološkimi procesi. Fontanov esej (Kafka. Un mondo di verità, 2024) pa je bolj analitičen in polemičen, saj si prizadeva ovreči skorajda že splošno sprejeta prepričanja o češkem pisatelju in je tako zlasti metodološko naravnan. Primerjava torej spodbuja razmislek o raznolikosti pristopov, ki jih lahko zavzame in jih dejansko zavzema žanr eseja.

Metrike

Nalaganej metrik....

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Literatura

Adorno Th., Aufzeichnungen zu Kafka, in Versuch das «Endspiel» zu Verstehen, Frankfurt am Main 1973, pp. 127–166.

Adorno Th., Der Essay als Form, in Noten zur Literatur, Frankfurt am Main 1974, pp. 9–33.

Adorno Th., La forma saggio, in Note per la letteratura (trad. it. di S. Givone), Torino 2012, pp. 3–26.

Adorno Th., Appunti su Kafka, in Note per la letteratura (trad. it. di S. Givone), Torino 2012, pp. 234–265.

Berardinelli A., La forma saggio: definizione e attualità di un genere, Venezia 2002.

Calvino I., Perché leggere i classici, Milano 1995.

Covacich M., Kafka, Milano 2024.

Debenedetti G., Personaggi e destino, in Saggi critici III, Introduzione di M. Lavagetto, Venezia 1994, pp. 111–127.

Fontana G., Kafka. Un mondo di verità, Palermo 2024.

Fontana G., Per legge superiore, Palermo 2011.

Fontana G., Morte di un uomo felice, Palermo 2014.

Gilodi R., Aspetti della teoria del saggio in Walter Benjamin e Theodor Adorno, Comparative Studies in Modernism, 10 (2017), pp. 149–156.

Lukács G., Über Wesen und Form des Essays, in Die Seele und die Formen, Berlin 1911.

Mastrantonio L., Mauro Covacich e l’ascia di Kafka, in Sette, inserto del Corriere della sera; https://www.corriere.it/sette/24_marzo_28/mauro-covacich-e-l-ascia-di-kafka-0f6f6c1a-8c64-46cb-9974-d5dd5801axlk.shtml, dostop 28.04.2024.

Praz M., Saggio, in Enciclopedia Treccani, vol. 30. Roma, 1936; https://www.treccani.it/enciclopedia/saggio_(Enciclopedia-Italiana)/, dostop 18.05.2025.

Riendeau P., La rencontre du savoir et du soi dans l’essai, Études littéraires, vol. 37/1, 2005, pp. 91–103.

Viart D., Essais-fictions: les biographies (ré)nventées, in Dambre M. et Monique Gosselin-Noat M. (dir.), L’éclatement des genres au XXe siècle, Paris 2001, pp. 331–345.