Zadružne prakse: strategije preživetja, alternativna gibanja ali vpetost v kapitalizem?

Povzetek

Zadružne prakse so hrbtenica socialne reprodukcije v človeških družbah. Neoklasični diskurz je poskušal zakriti pomen medsebojenga sodelovanja v družbenoekonomskih odnosih, vendar je v človeški zgodovini veliko primerov, ko so vzajemnost, sodelovanje in solidarnost v središču ekonomskih praks.

Prispevek izpostavi dva etnografska primera. Prvi analizira diskurze in prakse zadružnih mrež za oskrbovanje z ekološkimi proizvodi, v katerih se ovezujejo mali pridelovalci, drugi pa finančno zadrugo Coop57 in njeno organiziranost na osnovi vrednot, ki gojijo avtonomijo in sodelovanje delavcev pri proizvodnji dobrin in storitvah. Obe praksi je mogoče brati kot: 1. strategijo boja za življenje, ki cveti v razpokah naraščajoče kapitalistične hegemonije, in 2. predmet kapitalističnih politik integriranja protihegemonij v v neoliberalne politične modele.

V prispevku ta dva koncepta soočamo s konceptom »različnih ekonomij« in se – da bi se približali tem zadružnim praksam – sprašujemo o hevristični vrednosti ideje hegemonističnega disputa v vsakdanjem življenju.