Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič

Avtorji

  • Asta Vrečko

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.8.1.213-229

Ključne besede:

taboriščna umetnost, Zoran Mušič, slikarstvo, Nismo poslednji

Povzetek

Tematiko taborišč, holokavsta in genocida v umetnosti lahko najdemo pri umetnikih različnih generacij in v različnih medijih. Pri razmišljanju o tovrstni umetnosti se praviloma pojavijo podobne dileme in problemi. K umetniškim in umetnostnim vprašanjem avtorji praviloma pazljivo pristopajo, ta vprašanja navadno ostanejo v senci dilem in razmišljanj o moralni upravičenosti in zgodovinske točnosti teh umetniških del.

Umetnike, ki se ukvarjajo s taboriščno umetnostjo, lahko grobo delimo na tiste, ki so internacijo izkusili na lastni koži, in na tiste, ki je niso. Zoran Mušič (1909-2005) je eden najbolj uveljavljenih slovenskih slikarjev 20. stoletja in je preživel obe svetovni vojni ter internacijo v Dachauu. Ohranjena so njegova dela iz časa internacije, k taboriščni tematiki pa se je v slikarstvu vrnil šele mnogo pozneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, v ciklusu grafik in platen s skupnim naslovom Nismo poslednji. Ta vrnitev umetnikov k temam taborišča po dolgem premoru ni neznačilna in jo lahko najdemo tudi pri drugih umetnikih, desetletja nastanka ciklusa Nismo poslednji pa tudi širše zaznamuje pojav spominske literature in likovne umetnosti. Mušičeva dela tega ciklusa zaznamujejo tako dovršena estetika in likovne prvine kot neposredna kruta realnost upodobljenega, kar jih naredi še dodatno zanimava tudi v kontekstu širše problematike tega področja. V prispevku poizkusim njegova dela iz ciklusa Nismo poslednji umestiti v širši kontekst taboriščne in pričevanjske umetnosti.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

1. 07. 2014

Kako citirati

Vrečko, A. (2014). Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič. Ars & Humanitas, 8(1), 213-229. https://doi.org/10.4312/ars.8.1.213-229