Pogledi na Ojdipa v igri Tebas Land: od Sofokleja do Sergia Blanca

Povzetek

Odnos med mitom in pogledom je še posebej paradoksalen v gledališču, tako starogrškem kot dandanašnjem. Zadeva namreč, po eni strani, ključno potezo načina posnemanja (Aristotel), ki je neposredno vezan na uprizoritev,  medtem  ko  tisti drugi način, pripoved, vedno terja posrednika, torej glas (pripovedovalca) ali pogled (objektiv kamere); toda po drugi strani je gledališče, celo etimološko gledano, gledišče v pravem pomenu besede: fiktivni svet je tam gledalcu postavljen na ogled, neposredno in učinkovito.

Ker je pogled prvenstvenega pomena in v samem središču mita o Ojdipu (od pogleda njegovih staršev, Laja in Jokaste, najprej na novorojenčka, nato na rivala- morilca in obenem rešitelja-kralja-zakonca, pa do nevzdržnega trenutka prepoznanja, iz katerega je edini izhod slepota), v grški tragediji in njenem vrhuncu, Kralju Ojdipu, pogled, kadar ni mogoč, dobi nadomestke, kot sta še posebej zbor in dramatik.

Na tej osnovi se prispevek ukvarja s pogledi na Ojdipa, ki se prepletajo v eni nedavnih scenskih predelav, v delu Sergia Blanca Tebas Land (2013), v katerem kafkovsko poimenovani lik »S« v perverzni metagledališki igri prevzame vlogo dramatika in zbora, vendar hkrati pooseblja tudi poglede različnih zgodovinskih interpretacij mita, ki se razpenjajo od Sofokleja do Blanca, zlasti pogled Sigmunda Freuda, ki predstavlja tretji zorni kot hermenetvičnega trikotnika in tretjo os lika »S«.