Mit v delih Maríe Zambrano
DOI:
https://doi.org/10.4312/ars.9.1.138-149Ključne besede:
mit, bogovi, svetloba, zarja, grška vera, poetična besedaPovzetek
Tudi za bralca, ki se prvič spopada z delom Joséja Ortega y Gasseta in Maríe Zambrano, je očitna fascinacija do Grčije. Pri obeh je prisotna mitičnost, a avtorja se v pristopu k mitu zelo razlikujeta: Ortega obravnava mit kot neizbežno danost v grškem svetu, za Marío Zambrano pa postane mit ključni element ubeseditve (Duch). Mit uporablja pri pisanju avtobiografskih podob in vizij, kot v značilnih ‘delirijih’, v katerih predela mitološke figure in jih prenese v svojo intimnost, kakor na primer v gledališkem delu La tumba de Antígona (Antigonina grobnica). V tem prispevku je predstavljena analiza o odnosu med grškim mitom in specifičnim izrazom »razón poética« v pisanju Maríe Zambrano, predvsem v referenčnem delu El hombre y lo divino (Človek in božje, 1955).