Recepcija Poslednje sodbe münchenskega slikarja Christopha Schwarza in odmevi Michelangelove Poslednje sodbe na Slovenskem

Avtorji

  • Gašper Cerkovnik Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.9.2.40-59

Ključne besede:

Notranja Avstrija, protireformacija, Poslednja sodba, slikarstvo, Michelangelo Buonarroti, Sikstinska kapela, Christoph Schwarz, Jan Sadeler I., Sevnica, Lutrovska klet, Grad nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, Ormož, Puščava na Pohorju

Povzetek

Študija je posvečena zanimivemu primeru recepcije specifične grafične predloge na Slovenskem v času protireformacije. V Srednji Evropi izjemno priljubljeni bakrorez s Poslednjo sodbo, ki ga je ok. leta 1590 izdelal Jan Sadeler st., je v tej regiji, kot kaže, dobil še posebne religiozne in politične konotacije. Grafični list reproducira danes izgubljeno sliko münchenskega slikarja Christopha Schwarza, nastalo v 80. letih 16. stoletja za vojvodinjo Renato Lotarinško, soprogo bavarskega vojvode Vilijema V. Slika je nastala pod občutnim vplivom Michelangelove Poslednje sodbe v Sikstinski kapeli. Prve kopije in reflekse po grafiki lahko najdemo na graškem dvoru in v njegovem tesnem krogu – slovenske dežele so bile v tem obdobju namreč del posebne politične tvorbe, imenovane Notranja Avstrija, s prestolnico v Gradcu. Dva slovenska primera lahko interpretiramo kot znak zvestobe vladajoči habsburški dinastiji, ki je imela tesne politične, religiozne in družinske vezi z münchenskim dvorom. Najpomembnejši primer najdemo v t. i. Lutrovski kleti v Sevnici, ki je bila najverjetneje v prvih dveh desetletjih 17. stoletja poslikana po naročilu Inocenca barona Moscona, pomembnega štajerskega plemiča in svetovalca nadvojvode Ferdinanda III. Drugi primer lahko sicer manj oprijemljivo povežemo z eno vodilnih lokalnih figur protireformacije, ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom: poslikavo v župnijski cerkvi v Gradu nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, mogoče iz prve tretjine stoletja. S to grafiko lahko povežemo še dva zanimiva primera, vendar pri njiju ne moremo govoriti o tako močnih političnih konotacijah. Samo nekaj detajlov z grafike je bilo kopiranih na Poslednji sodbi iz ok. leta 1630 v župnijski cerkvi v Ormožu, prav tako pa tudi na tabelni sliki v romarski cerkvi Device Marije v Puščavi na Pohorju s konca stoletja, kjer lahko najdemo celo samostojen naslon na Michelangelovo sikstinsko fresko.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Gašper Cerkovnik, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana

Gašper Cerkovnik je zaposlen kot asistent raziskovalec na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je študiral umetnostno zgodovino in sociologijo kulture ter leta 2010 doktoriral iz umetnostne zgodovine. V svojem raziskovalnem delu se posveča poznosrednjeveški in zgodnjenovoveški umetnosti v Srednji Evropi, posebno v Slovenskih deželah, ter zgodovini umetnostne zgodovine na Slovenskem.

Prenosi

Objavljeno

04.12.2015

Kako citirati

Cerkovnik, G. (2015). Recepcija Poslednje sodbe münchenskega slikarja Christopha Schwarza in odmevi Michelangelove Poslednje sodbe na Slovenskem. Ars & Humanitas, 9(2), 40–59. https://doi.org/10.4312/ars.9.2.40-59

Številka

Letn. 9 Št. 2 (2015): Paradigma zaton-preobrazba-preporod v likovni umetnosti

Rubrike

Študije

Licenca

Avtorske pravice (c) 2015 Gašper Cerkovnik

Creative Commons licenca

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi 4.0 mednarodno licenco.

Avtorji, ki želijo, da se njihov članek objavi v reviji, se strinjajo z naslednjimi pogoji:

  1. Pisci besedila potrjujejo, da so avtorji oddanega članka, ki bo predvidoma izšel v reviji Ars & Humanitas v okviru Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) z navedbo mojega avtorstva z imenom in priimkom. O likovno-grafični in tehnični opremi dela ter o pogojih njegovega trženja odloča založnik.
  2. Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da na njem ne obstajajo pravice tretjih oseb in da z njim niso kršene kakšne druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter mu povrnil škodo in stroške.
  3. Avtorji obdržijo materialne avtorske pravice ter založniku priznajo pravico do prve izdaje članka z licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (priznanje avtorstva in deljenje pod istimi pogoji). To pomeni, da se tako besedilo, slike, grafi in druge sestavine dela lahko prosto distribuirajo, reproducirajo, uporabljajo, priobčujejo javnosti in predelujejo, pod pogojem, da se jasno in vidno navede avtorja in naslov tega dela in da se v primeru spremembe, preoblikovanja ali uporabe tega dela v svojem delu, lahko distribuira predelava le pod licenco, ki je enaka tej.
  4. Avtorji lahko sklenejo dodatne ločene pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  5. Pred postopkom pošiljanja ali med njim lahko avtorji delo objavijo na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svojih spletnih straneh), k čemur jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela.