Obravnava srednjeveškega dialoga med dušo in telesom ter vprašanje dualizma

Povzetek

Prispevek temelji na negaciji srednjeveškega dualizma oziroma na razlikovanju telesa od mesa, kot predlaga Suzannah Biernoff (2002). Ta razlika ustreza interpretaciji telesa, pravzaprav trupla, v nekaterih dialogih duše in telesa, med katerimi je tudi priljubljena Visio Philiberti. Telo namreč ni grešno meso, temveč je predstavljeno moralno nevtralno oziroma realistično (ne groteskno), saj je tematizirana osebnost in ne ideologija. To pomeni, da obravnavani dialog telesnost loči od problematične šibkosti, oziroma da je telesnost izraz individuuma. V nasprotju s transi, kjer je individuum minljiv in izginja z razkrajajočim se mesom (ter nazadnje postane anonimen skelet), individualnost v Visio Philiberti ni fiksirana na nestalno snov ali meso. Nosilec individualnosti je nesnovno telo ali duhovna podoba, ki je avtonomna, ker se je odcepila od materialne podlage, torej individualnost ni površinska. Razliko med telesom in mesom upoštevajo tudi ilustracije obravnavanega dialoga, čeprav je ilustracija sama po sebi fizična podoba; pergament kaže podobo individuuma, kakor jo kaže koža. Pergament se namreč od kože hkrati bistveno razlikuje, in sicer koža postane pergament, ko meso postrgajo z nje. Ali, kot se slikovito izrazi Aegidius Romanus, »tekočina se zliva v kožo in izliva iz nje, a koža ostane«42, kar pomeni, da je v skladu s Pavlom (1 Kor 15, 49) individualnost pojmovana kot individualna oblika, neodvisna od materiala – je vrednota, ki se mora ohraniti. Če povzamem, Visio Philiberti dokazuje, da je individualnost v srednjem veku pomembna in izražena s podobo.