Beneška politična ikonografija in arhitekturna dekoracija 15. stoletja v Cresu

Avtorji

  • Iva Brusić Drehbahn 5, 20354 Hamburg

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.9.2.200-214

Ključne besede:

Cres, umetnost severnega Jadrana, beneška politična ikonografija, arhitektura 15. stoletja, arhitekturna dekoracija

Povzetek

Beneška republika je bila v Vzhodnem Sredozemlju in zlasti na Jadranu stoletja prisotna kot prevladujoča trgovska sila in pomemben umetnostni dejavnik. Njen vpliv je viden na različnih področjih umetniške ustvarjalnosti, najbolj neposredno v arhitekturi in urbanizmu. Članek se ukvarja z beneškim vplivom na arhitekturno dekoracijo stavb v mestu Cres v 15. stoletju, v času, ko Cres postane upravno središče otoka Cresa. Raziskava je osredotočena na politično sporočilo dekorativnih elementov, v katerih je mogoče razbrati namere naročnikov, da na ta način izrazijo svoj družbeni položaj oziroma opozorijo na napredovanje na hierarhični lestvici v okviru mestne uprave. Kot ključna spomenika, na primeru katerih je mogoče dokazati tezo o sporočilni vrednosti arhitekturnih dekorativnih prvin, sta izbrana palača Arsan in župnijska cerkev Svete Marije Snežne v mestu Cres.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Iva Brusić, Drehbahn 5, 20354 Hamburg

Iva Brusić je doktorska kandidatka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z doktorsko disertacijo »Serenissima in urbano-politična ikonografija v mestih Severnega Jadrana od 13. do 16. stoletja. Kamnita skulptura kot element prepoznavnega slogovnega izraza in oznaka pripadnosti«. Gostovala je na Courtauld in Warburg Institutes v Londonu in delala kot asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze na Reki, Hrvaška. Je tudi pomočnica glavne urednice znanstvene revije IKON, ki jo izdaja Center za ikonografske študije Univerze na Reki.

Prenosi

Objavljeno

04.12.2015

Kako citirati

Brusić, I. (2015). Beneška politična ikonografija in arhitekturna dekoracija 15. stoletja v Cresu. Ars & Humanitas, 9(2), 200–214. https://doi.org/10.4312/ars.9.2.200-214

Številka

Letn. 9 Št. 2 (2015): Paradigma zaton-preobrazba-preporod v likovni umetnosti

Rubrike

Varia

Licenca

Avtorske pravice (c) 2015 Iva Brusić

Creative Commons licenca

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi 4.0 mednarodno licenco.

Avtorji, ki želijo, da se njihov članek objavi v reviji, se strinjajo z naslednjimi pogoji:

  1. Pisci besedila potrjujejo, da so avtorji oddanega članka, ki bo predvidoma izšel v reviji Ars & Humanitas v okviru Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) z navedbo mojega avtorstva z imenom in priimkom. O likovno-grafični in tehnični opremi dela ter o pogojih njegovega trženja odloča založnik.
  2. Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da na njem ne obstajajo pravice tretjih oseb in da z njim niso kršene kakšne druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter mu povrnil škodo in stroške.
  3. Avtorji obdržijo materialne avtorske pravice ter založniku priznajo pravico do prve izdaje članka z licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (priznanje avtorstva in deljenje pod istimi pogoji). To pomeni, da se tako besedilo, slike, grafi in druge sestavine dela lahko prosto distribuirajo, reproducirajo, uporabljajo, priobčujejo javnosti in predelujejo, pod pogojem, da se jasno in vidno navede avtorja in naslov tega dela in da se v primeru spremembe, preoblikovanja ali uporabe tega dela v svojem delu, lahko distribuira predelava le pod licenco, ki je enaka tej.
  4. Avtorji lahko sklenejo dodatne ločene pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  5. Pred postopkom pošiljanja ali med njim lahko avtorji delo objavijo na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svojih spletnih straneh), k čemur jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela.