Kako je slog postal slaven in hkrati nepomemben
DOI:
https://doi.org/10.4312/ars.9.2.215-230Ključne besede:
zgodovinski slog, stilna kodifikacija, predmetni slog v modernizmu, slogovna klasifikacija, slogovna izraznost, brisanje slogovnih zamejitevPovzetek
Članek se ukvarja s teoretskim vprašanjem statusa stila in stilnih opredelitev v likovni umetnosti. Izpostavlja, da je na področju umetnostne zgodovine stilistika dobila avtonomno vrednost v poznem 18. stoletju, ko jo je J. J. Winckelmann oddvojil od retorike in razširil tudi na področje zgodovine umetnosti ter izoblikoval koncept historičnih slogov. V istem času so se pod vplivom zgodnje romantike v Evropi pojavile nasprotne težnje, ki so poudarjale individualni značaj umetnosti. Tako so vzporedno s teoretskim konceptom historičnih slogov romantiki tlakovali pot modernizmu in spodkopavali apliciranje nove stilistične metodologije, ki si je prizadevala za kodifikacijo stila. Napetosti med »romantiki« in »klasicisti«, so vrhunec dosegle v shizmi pariškega Salona in pojavu različnih novih trendov, heterogenih konceptov in avantgard. Koncept zgodovinskega sloga pa so v temeljih zamajali izzivi 20. stoletja, saj ga ni bilo mogoče aplicirati na raznoliko umetniško ustvarjalnost v obdobju modernizma, ko sta v ospredje stopili poudarjena izraznost kot ključna lastnost umetniškega dela in njegova avtentičnost na ravni likovnega. V tem kontekstu poskuša članek pokazati, kako lahko po obdobju modernizma o stilu v likovni umetnosti razpravljamo izključno na ravni očitno izraženih likovnih lastnosti umetniškega dela in kako je kodifikacija, ki sledi načelu časovnega »sidranja« znotraj kulturnega konteksta, za obdobje modernizma sporna in nezadostna stilistična strategija.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2015 Nataša Lah

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.