Pomen konfucijanske misli za ohranjanje  človečnosti in razumnosti v sodobnem svetu

Andrej Ule

doi:10.4312/ars.10.1.119-132

Avtorji

Andrej Ule Pod kostanji 2, 1000 Ljubljana

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.10.1.119-132

Ključne besede:

humanost, racionalnost, razumnost, konfucijanstvo, sklepanje po analogiji, samouresničenje

Povzetek

Govorim o možnosti sinteze človečnosti in racionalnosti v sodobnem svetu ter se sprašujem, ali in kako nam pri tem prizadevanju lahko pomaga kitajska filozofska misel, zlasti konfucijanska tradicija. V kitajski filozofski tradiciji je racionalnost grobo vzeto razumljena kot sposobnost človeške »srčne zavesti« (xin) za modro razmišljanje, pametno razpravljanje in ravnanje, ki je v skladu z najvišjimi vrlinami plemenitega človeka. To je bolj podobno konceptu celostne razumnosti kot pa racionalnosti v zahodni filozofski tradiciji. Razumnost v kontekstu kitajske kulture, zlasti konfucijanstva, je močno vezana na specifične oblike argumentacije, predvsem na sklepanje po analogiji ter uporabo metafor in vzorčnih modelov vedenja, ki jih ni mogoče stlačiti v okvire logične (deduktivne ali induktivne) argumentacije. Ob naslonitvi na Mencijevo metodo »ekstenzije« vrojenih, potencialnih človeških vrlin (človečnosti, pravičnosti, dostojnosti in modrosti) od njihovih paradigmatskih primerov na podobne primere v vsakdanjem življenju lahko bolje razumemo gojenje in izvajanje razumnosti kot sinteze racionalnosti in človečnosti. Pri tem ne vidim nobenega notranjega nasprotja med samointeresi posameznika in njegovo moralnostjo. Dejansko moralnost in dejansko razumnost vidim prav v notranji povezanosti stremljenj posameznika po samouresničenju in moralične usmeritve posameznika.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Andrej Ule, Pod kostanji 2, 1000 Ljubljana

Andrej Ule je upokojeni redni profesor analitične fi lozofi je in teorije znanosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Študiral je tehnično matematiko in fi lozofi jo na Univerzi v Ljubljani (diploma iz matematike (1971), magisterij iz fi lozofi je (1974) in doktorat iz fi lozofi je (1979)). V 80. letih je bil kot štipendist Humboldtovega sklada večkrat na študijskem izpopolnjevanju v ZRN, na Inštitutu za logiko in teorijo znanosti v Münchnu. Od 1973 do 2014 je bil asistent, docent in redni profesor na Oddelku za fi lozofi jo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova osnovna področja raziskovanja so logika, filozofija jezika, kognitivna filozofija, teorija znanosti in komparativna filozofija (indijska in kitajska epistemologija in logika).