Migracije, družbeno angažirana muzejska tema, in zakaj se ji slovenski muzeji uspešno izogibajo?

Avtorji

  • Verena Perko

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.10.2.136-148

Ključne besede:

migracije, begunska kriza, muzeji, postmuzeji, muzeologija

Povzetek

Begunska kriza se je v zadnjem letu dni spremenila v človeško tragedijo, ki po mnogočem spominja na čas druge svetovne vojne. Sredozemsko morje, opevani mare nostrum, je postalo grozljiva skupna grobnica brezštevilnih. Posledica vojne pa so tudi uničevanja zgodovinskih mestnih središč, spomenikov in druge kulturne dediščine na t. i. kriznih območjih, ki so dosegla nedoumljive razsežnosti. Muzeji po svetu so se aktivno odzvali na družbene potrebe. Cilj je bil sodobno družbo pozvati k razmisleku in odprtemu dialogu ter ublažiti strah pred neznanim in zmanjšati plimo sovraštva, preden doseže vseuničujočo razsežnost. Z begunsko krizo se je meddružbeni dialog pokazal kot nuja in ultimativni imperativ, nekaj, brez česar družbe prihodnosti ni več mogoče zagotoviti. Muzejem je sodobna družba namenila vlogo verodostojnega medija za komunikacijo dediščinskih vsebin. Z rabo metaforičnega in metonimičnega opredmetenega »jezika« imajo izjemno veliko družbeno moč ter predstavljajo most med znanostjo in sodobno družbo, med družbami preteklosti in sedanjosti, med elitami in obrobjem. Reformatorji muzejev iz druge polovice 20. stoletja so menili, da tradicionalni muzeji kljub reorganizacijam ne morejo streči potrebam sodobne družbe. To je bil vzrok nastanka nove muzeologije, ki muzej razume kot družbeno odgovorno ustanovo. Opremlja jo s specifičnimi teoretskimi znanji, ki omogočajo spreminjanje dediščine v družbeno relevantno komunikacijo neverbalnega značaja. Članek, njegova teoretska vsebina, argumentira sodobne koncepte muzeja in z njimi presoja družbeno odgovornost v delovanju slovenskih muzejev. Sodobni muzeji ali postmuzeji so ustanove z aktivnimi družbenimi nalogami. Angažiran način prinaša družbeno odgovornost in nevarnost »političnega zdrsa«. Nasprotno pa »znanstvena objektivnost« in »apolitičnost« zagotavljata družbeno sinekuro. Vendar ustanove, ki se vzdržujejo z davkoplačevalskim denarjem, niso politično nevtralne in s svojo politično korektnostjo dejansko skupnosti odtujujejo sodobna »orodja« demokratizacije in hromijo njen razvoj. Stanje družbene ohromelosti, kakršna se je izostrila v času begunske krize, ustreza slovenski družbi, ki se ne želi soočiti s svojo pravo podobo. Govoriti o begunski krizi pomeni posredno izpostavljati trpljenje ljudi na begu ter pokazati na krivdo vseh nas; pomeni vtikati prst v najgloblje in najsramotnejše rane Evrope; pomeni prevzemati družbeno in osebno odgovornost. To vključujejo tudi sodobni koncepti muzeja.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Verena Perko

Verena Perko je arheologinja in muzeologinja, službuje kot muzejska svetnica. Na področju muzeologije se je izpopolnjevala na Masarykovi univerzi v Brnu in s štipendijo Paula Gettyja v ZDA ter Angliji. Iz muzeologije je doktorirala pri Tomislavu Šoli v Zagrebu. Je docentka za rimsko arheologijo ter ena od pobudnikov in soustanoviteljev doktorskega študija heritologije. Je nosilka predmeta muzeologija pri Arheologiji za javnost in mentorica na doktorskem študiju heritologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je aktivna članica več slovenskih in mednarodnih društev ter avtorica temeljnega slovenskega muzeološkega dela
Muzeologija. Arheologija za javnost. Muzej Krasa ter mnogih drugih strokovnih in znanstvenih del.

Prenosi

Objavljeno

22.12.2016

Kako citirati

Perko, V. (2016). Migracije, družbeno angažirana muzejska tema, in zakaj se ji slovenski muzeji uspešno izogibajo?. Ars & Humanitas, 10(2), 136–148. https://doi.org/10.4312/ars.10.2.136-148

Številka

Letn. 10 Št. 2 (2016): Migracije

Rubrike

Študije

Licenca

Avtorske pravice (c) 2016 Verena Perko

Creative Commons licenca

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi 4.0 mednarodno licenco.

Avtorji, ki želijo, da se njihov članek objavi v reviji, se strinjajo z naslednjimi pogoji:

  1. Pisci besedila potrjujejo, da so avtorji oddanega članka, ki bo predvidoma izšel v reviji Ars & Humanitas v okviru Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) z navedbo mojega avtorstva z imenom in priimkom. O likovno-grafični in tehnični opremi dela ter o pogojih njegovega trženja odloča založnik.
  2. Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da na njem ne obstajajo pravice tretjih oseb in da z njim niso kršene kakšne druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter mu povrnil škodo in stroške.
  3. Avtorji obdržijo materialne avtorske pravice ter založniku priznajo pravico do prve izdaje članka z licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (priznanje avtorstva in deljenje pod istimi pogoji). To pomeni, da se tako besedilo, slike, grafi in druge sestavine dela lahko prosto distribuirajo, reproducirajo, uporabljajo, priobčujejo javnosti in predelujejo, pod pogojem, da se jasno in vidno navede avtorja in naslov tega dela in da se v primeru spremembe, preoblikovanja ali uporabe tega dela v svojem delu, lahko distribuira predelava le pod licenco, ki je enaka tej.
  4. Avtorji lahko sklenejo dodatne ločene pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  5. Pred postopkom pošiljanja ali med njim lahko avtorji delo objavijo na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svojih spletnih straneh), k čemur jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela.