Nomadsko popotovanje teorije: teorija vsakdanjosti Michela de Certeauja in mistika zgodnjega novega veka

Povzetek

Izkušnja migracije je za Michela de Certeauja (1925–1986) temelj njegove teorije vsakdanjosti, ki velja za kritiko novoveške tehnokratske racionalnosti in dominantnih socioloških družbenih modelov ob koncu 20. stoletja in ki je bila tudi mišljena kot taka. Michel de Certeau v zgodovinskih študijah o mistiki zgodnjega novega veka opisuje, kako so mistiki kot moderni nomadi popotovali po Evropi, pri tem pa so popotovanje razumeli kot način, da se izmaknejo vladajočim diskurzom moči. Popotovanje mistikov preko meja je tako rekoč paradigmatično za teorijo družbe s perspektive družbenega obrobja in odpira prostor »drugemu«. Poglobljeno študijo o mistikih iz 16. in 17. stoletja lahko razumemo kot ozadje, pred katerim Certeau razvija teorijo vsakdanjosti – pri tem gre za knjigo L’invention du quotidien, ki je močno zaznamovala zlasti novejše kulturološke študije v ZDA. Prispevek razvija in utemeljuje tezo, da ta teorija popotovanje mistikov predpostavlja kot paradigmo. »Navadni« človek je izhodišče tega novega teoretskega modela. Iz tega sledi, da se mora vsakršno kulturološko raziskovanje soočiti z dejstvom, da teorija nima določenega in trdnega mesta. Teorija sama dandanes postaja nomadska. Tako se odpirajo možnosti, da izkušnje migracij danes razvijamo naprej.