Li Shangyin in umetnost poetične dvoumnosti

Povzetek

Li Shangyin (813–858), eden najbolj občudovanih, skrivnostnih, dvoumnih in provokativnih kitajskih pesnikov, je živel v poznem Tangu (9. stoletje), v obdobju zatona nekdaj veličastne dinastije Tang, ki so ga zaznamovali družbeni nemiri, politična razklanost in mučna vsesplošna negotovost. Slovi kot nadvse izviren in angažiran pesnik, ki je razvil svojski slog, nabit z nejasnimi, težko razumljivimi aluzijami in nenavadnimi podobami, ki jih je črpal iz literarne preteklosti, tj. iz tradicionalnega kanona, mitov in legend, ter iz narave in lastnih izkušenj. Druga značilnost njegove poezije je skrivnostnost, ki nazadnje vodi v dvoumnost. Ta igra osrednjo vlogo v večini njegovih pesmi. V njih mojstrsko povezuje sedanjost s preteklostjo, resnično z namišljenim in zgodovinsko z mitološkim. In prav ta dvoumnost oz. nejasnost pogosto poraja njihove različne, na domišljiji, domnevah in protislovjih temelječe interpretacije posameznih razlagalcev. Ker vsaka poudarja zgolj eno plat pesnikovega značaja, je bolj primerno tisto razumevanje Lijevih dvoumnih pesmi, ki temelji na simbolni ravni, ko pesem sočasno pomeni več kot le eno stvar oz. ko razširi in odpre svojo pomensko pokrajino različnim razlagam.

Li Shangyin je pravzaprav najbolj znan po svoji melanholični ljubezenski poeziji, ki razkriva njegov dvoumen odnos do ljubezni, zavit v skrivno sporočilo. Na eni strani je mogoče čutiti njegovo moralno neodobravanje skrivne, vroče, a brezupne ljubezni, na drugi pa njegovo strastno poželenje, kar vodi v medsebojno napetost obeh nasprotnih vidikov, v paradoks. To pomeni, da privlačnost prepovedane ljubezni zahteva visoko ceno. To so pesmi, v katerih Li proučuje različne plati svetov strasti, ki sprožajo v njem tako občutke ljubezenske vzhičenosti, zadovoljstva, radosti in upanja kot tudi občutke dvoma, razočaranja, obupa in celo misli na smrt.