Ekfraza kot izkustvena pripoved: primer Vergilijeve Eneide

Avtorji

  • Marko Marinčič Oddelek za klasično filologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.11.1.25-44

Ključne besede:

Publij Vergilij Maro, Eneida, ekfraza, prvoosebna pripoved, naratologija, Homer, Odiseja, Gotthold Ephraim Lessing

Povzetek

V interpretacijah Vergilijeve Eneide, ki izhajajo iz strukturalistične teorije (in v anglofonem svetu iz »nove kritike«), se učeni bralec/interpret pogosto obnaša kot tolmač, ki besedilo razume kot samozadosten sistem. Opisi likovnih umetnin so značilen primer »pripovedne pavze«, zato so pogosto razumljeni kot interpretativni ključ, ki razkriva globlji pomen pripovedi. Celo pri opisih, ki niso le podvrženi žariščenju, temveč so izrecno posredovani »skozi oči« literarnega lika, interpret, ki išče skrivni pomen opisanega, rad zanemarja odziv literarne osebe. Značilen primer je Enejev čustveni odziv na slike v Junoninem svetišču v Kartagini (1.453–495). Enej te podobe bere kot izraz univerzalnega sočutja; kljub temu je večina interpretov prepričana, da Enej kot »ekfrast« podlega usodni utvari, saj se ne zaveda, da je tempelj posvečen njegovi sovražnici Junoni in da upodobitev padca Troje pomeni Junonin triumf nad Trojanci; po tej razlagi se bo »pravi« pomen slik razkril šele med punskimi vojnami. Vendar ti prihodnji dogodki niso del pripovedi; Didona jih kvečjemu nakaže s prerokbo maščevalca Hanibala.
Temeljna ideja pričujočega prispevka je, da je Vergilij Eneju kot gledalcu oz. fokalizatorju slik namenil povsem avtonomno vlogo. V poznejšem besedilu se pojavi vrsta odzivov na ekfrazo, ki imajo jasno psihološko motivacijo. Opis je posredovan skozi osebno izkušnjo literarnega lika; retrospektivna pripoved v 2. knjigi razkrije motive njegovega odzivanja in srečanje z Didono v podzemlju se s »fokaliziranim citatom« naveže na Enejevo doživetje pred slikami v Junoninem svetišču.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Marko Marinčič, Oddelek za klasično filologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Marko Marinčič je redni profesor rimske in grške književnosti na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Večina njegovih objav je posvečena rimski in grški poeziji in dramatiki, antičnemu romanu ter novoveški recepciji antične književnosti. Kot predavatelj je gostoval na številnih uglednih evropskih univerzah. Za knjižno objavo ali gledališče je pripravil vrsto prevodov iz grške, latinske in francoske poezije in dramatike. Za prevajalsko delo je prejel več nagrad.

Prenosi

Objavljeno

31.07.2017

Kako citirati

Marinčič, M. (2017). Ekfraza kot izkustvena pripoved: primer Vergilijeve Eneide. Ars & Humanitas, 11(1), 25–44. https://doi.org/10.4312/ars.11.1.25-44

Številka

Rubrike

Študije