Imaginarna lastna podoba v pesnitvi Roman o Roži

Avtorji

  • Barbara Peklar

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.11.1.90-105

Ključne besede:

ekfraza, Roman de la Rose, Guillaume de Lorris, motiv Narcisovega tolmuna, poosebitev, performativnost, fikcija, imaginarni avtoportret, beseda in podoba, teorija estetskega učinka

Povzetek

»Vsak portret, ki ga slikaš z občutkom, je portret umetnika, ne modela … Slikar ne odkriva njega, temveč na poslikanem platnu razkriva sebe,« razloži tisti slikar, ki je naslikal spremenljiv portret Doriana Graya. Tudi Guillaume de Lorris, avtor srednjeveške pesnitve Roman de la Rose, skozi lik idealnega ljubimca predstavi svojo dušo, zato je Amant svojevrsten avtoportret. Vendar v nasprotju z običajnim avtoportretom ne zastopa avtorjeve osebnosti. Naslikan je namreč z besedami, taka ekfrazna podoba pa je univerzalna in ima na bralca poseben učinek, ki ga lahko bolje razumemo z Iserjevo teorijo estetskega učinka. Bralcu omogoča občutiti ljubezen ter tako njega samega preoblikuje v ideal dvornega ljubimca. Za razliko od slike nevidna ekfrazna podoba videz preseže in bralcu predoči skrito plat njegove duše. Natančneje, objekt, ki ga predstavlja ekfraza, v zunanjem svetu ne obstaja, torej v obstoj prikliče bralčev drugi jaz. V nasprotju z naslikanim avtoportretom, ki predstavlja (avtorjevo) identiteto, ker sta si slika in upodobljenec istovetna, je namreč beseda znak, ki se nanaša na nekaj drugega, zatorej se verbalni avtoportret, ki izraža avtorjeva čustva, odpira bralcu, da ga izpolni s svojo predstavo. Predstava, ki se od videza razlikuje po tem, da čustvo razkriva, bralcu omogoči začutiti avtorjeva čustva in mu tako predoči drugi jaz. To pomeni, da imaginarni avtoportret ne predstavlja dejanskega jaza, pač pa jaz, kot ga preoblikuje oziroma izpopolni umetnost ljubezni.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

  • Barbara Peklar

    Leta 2009 je na Filozofski fakulteti zaključila študij primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine ter vpisala doktorski študij umetnostne zgodovine. Posveča se odnosu med besedo in sliko v srednjeveškem rokopisu, performativnosti branja Mrvaškega plesa (zbornik mednarodnega simpozija Art and Architecture around 1400 / Umetnost okoli 1400, Maribor 2012), vlogi domišljije v spoznavnem procesu (1st ARDIT International Congress of Predoctoral Medievalists, Barcelona 2012) ter srednjeveškim konceptom jaza (Ars & Humanitas, Ljubljana 2015). Leta 2016 je zagovarjala doktorsko disertacijo Iracionalna podoba srednjeveške umetnosti: spanje – sanje – smrt, kjer obravnava izmuzljivo mentalno podobo in tudi tehniko ekfraze.

Objavljeno

31. 07. 2017

Številka

Rubrika

Študije

Kako citirati

Peklar, B. (2017). Imaginarna lastna podoba v pesnitvi Roman o Roži. Ars & Humanitas, 11(1), 90-105. https://doi.org/10.4312/ars.11.1.90-105