Skrita ekfraza v delih Miroslava Krleže
DOI:
https://doi.org/10.4312/ars.11.1.118-133Ključne besede:
Miroslav Krleža, leposlovni kriptogram, skrita ekfraza, fikcijska ekfrazna vsebina, ekfraza in resničnostPovzetek
V celotnem opusu Miroslava Krleže lahko najdemo številne verodostojne opise, ne oziraje se na to, ali opisujejo resnične zgodovinske dogodke ali resnične umetnike in umetnine, ki so bogat vir evropske umetnostne zgodovine. S tem ko je opise s kriptografsko metodo vključil v besedilo, je Krleža na eni strani zakril svoje vire, na drugi pa jih je razkril. Potajil jih je v preplet fikcijskih besedil in jih razkril prek ključne stvaritve, kar je bilo jasno le tistim, ki so lahko povezali besedilo in umetnino. Sklop take metode smo poimenovali leposlovni kriptogrami, ki jih lahko v nadaljevanju razčlenimo v tematske podskupine prikritih umetnostnih opisov, tako da smo celoto označili za skrito ekfrazo. Izbor umetnin, ki jih Krleža opisuje v svojih delih, je obsežen in raznolik, vsako delo pa je opisano drugače. Ker pa gre za literarna besedila, so opisi pogosto uporabljeni v širokem razponu interpretativnih upodobitvenih strategij. Do določene mere so bili zgolj pogled na umetnino z namenom, da bi vizualno povezali, obudili ali postali natančen simbol nesnovnega okvira umetnikove misli oziroma celotnega družbenega konteksta. Drugikrat je umetnina polno in natančno predstavljena zaradi svojega pomena in verodostojnosti, ker ima po Krležu »etično inteligenco« in »etično zavest«. V tem prispevku so bila obravnavana samo Krleževa prozna dela, in sicer na dveh ravneh. Ogledali smo si primere, kjer je resnično umetniško delo v leposlovno besedilo vključeno z namenom, da bi podčrtalo pomen in smisel nekega dialoga, mise-en-scène ali situacije. Tega je mogoče največ najti v odrskih delih, romanih in novelah. Po drugi strani pa lahko prepoznamo popolnoma nasprotno metodo, ko umetniško delo vstopi v besedilo, kjer zaradi svoje zgodovinske vloge in nesporne veljave oziroma statusa ponovno vstopi v resničnost. Kakor je videti s stališča Krleževega življenja in dela, je umetnina postavila na preskušnjo verodostojnost umetnostne zgodovine skozi matrico sodobnosti. To povečini najdemo v Krleževih esejih, kritikah in dnevniških zapisih.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Kako citirati
Številka
Rubrike
Licenca
Avtorske pravice (c) 2017 Nataša Lah

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji, ki želijo, da se njihov članek objavi v reviji, se strinjajo z naslednjimi pogoji:
- Pisci besedila potrjujejo, da so avtorji oddanega članka, ki bo predvidoma izšel v reviji Ars & Humanitas v okviru Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) z navedbo mojega avtorstva z imenom in priimkom. O likovno-grafični in tehnični opremi dela ter o pogojih njegovega trženja odloča založnik.
- Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da na njem ne obstajajo pravice tretjih oseb in da z njim niso kršene kakšne druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter mu povrnil škodo in stroške.
- Avtorji obdržijo materialne avtorske pravice ter založniku priznajo pravico do prve izdaje članka z licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (priznanje avtorstva in deljenje pod istimi pogoji). To pomeni, da se tako besedilo, slike, grafi in druge sestavine dela lahko prosto distribuirajo, reproducirajo, uporabljajo, priobčujejo javnosti in predelujejo, pod pogojem, da se jasno in vidno navede avtorja in naslov tega dela in da se v primeru spremembe, preoblikovanja ali uporabe tega dela v svojem delu, lahko distribuira predelava le pod licenco, ki je enaka tej.
- Avtorji lahko sklenejo dodatne ločene pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja ali med njim lahko avtorji delo objavijo na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svojih spletnih straneh), k čemur jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela.