Matej Sternen kot restavrator: izbrani primeri v Sloveniji in na Hrvaškem

Povzetek

V literaturi je Matej Sternen (1870–1949) bolje poznan kot impresionistični slikar kakor restavrator umetnin, čeprav je v svoji bogati karieri kot restavrator v letih 1898–1941 odkril in obnovil veliko umetnin, zlasti fresk v Sloveniji in Dalmaciji. Za restavratorstvo se je živo zanimal, o čemer pričajo številni izpiski o slikarski tehnologiji ter o restavratorskih in konservatorskih metodah. To je njegovo slikarstvo obogatilo tako, da se je kot slikar lotil tudi fresk in še nekaterih drugih tehnik. Bil je slikar, ki je izredno pazljivo gradil svoje slike: dobro je obvladal tehniko priprave slikarske podlage ter vedno upošteval zakonitosti barv in njihovih odnosov ter razmerij z ozirom na beli slikarski »grund«. Skupaj z bližnjima sodelavcema, umetnostnima zgodovinarjema Francetom Steletom (1886–1972) in Ljubom Karamanom (1886–1971), je Matej Sternen v svoji restavratorski praksi udejanjil v tistem času v stroki vzpostavljeno načelo »konzervirati in ne restavrirati«. Raziskava, ki temelji na terenskem delu in študiju arhivskih virov, hranjenih v Ljubljani, Celju, Splitu in Zagrebu, se osredotoča na dva pomembna spomenika umetnostne dediščine – Celjski strop in freske v cerkvici Sv. Mihaela v Stonu. Na izbranih primerih, ki sta s tehničnega in metodološkega vidika zaščite spomenikov različna, so predstavljena Sternenova strokovna izhodišča in njihova praktična realizacija v duhu omenjenega načela, ki zagovarja ohranjanje in zavrača agresivne restavratorske posege.