Potovanja latinskoameriških intelektualcev v Vzhodno Evropo 1947–1956: organizacija, stiki in razmišljanja

Povzetek

Študija proučuje potovanja latinskoameriških intelektualcev v Vzhodno Evropo, da bi osvetlila nekatere do nedavnega manj poznane vezi med tema oddaljenima regijama. Gre za časovno obdobje med letoma 1947 in 1956, ki ga je zaznamovalo veliko navdušenje levičarskih intelektualcev nad Sovjetsko zvezo in državami socialističnega bloka. Avtor najprej predstavi individualna pričevanja in jih umesti v točen kontekst glede na vlogo latinskoameriških intelektualcev v komunistični propagandi in njihove odnose z mednarodnimi organizacijami. Posebno pozornost posveti organizaciji potovanj in njihovemu prispevku k vzpostavljanju stikov z vzhodnoevropskimi intelektualci. Tretji del študije predstavlja analiza diskurza teh besedil. Ta so služila trenutnim političnim potrebam, vprašljiva pa je tudi njihova literarna vrednost. Po drugi strani pa gre za pomembna pričevanja o obdobju, v katerem je povezava z Vzhodno Evropo prispevala k internacionalizaciji latinskoameriških umetnikov. Ta proces se je odrazil v naraščajočem številu prevodov, povabilih na konference in mednarodnih nagradah. Enega največjih prispevkov pričevanj o potovanjih predstavlja opis navezovanja stikov med latinskoameriškimi in evropskimi intelektualci. Paradoksalno se je prvo srečanje pomembnih osebnosti zgodilo v Vzhodni Evropi. V Latinski Ameriki, kjer so bili levičarski intelektualci mnogokrat preganjani, srečanja namreč niso bila mogoča.