»Dobri človek iz Kölna«: literarna etika Heinricha Bölla

Povzetek

Etika, ki se je razvijala, krepila in postajala vse bolj jasna med 2. svetovno vojno in po njej, je kompleksna tematika, ki jo najdemo v delih Heinricha Bölla – »dobrega človeka iz Kölna«. Böllovo sporočilo je jasno, naj črpa iz izkušnje ali iz zavedanja (ki se vzajemno oplajata): vojne ne smemo poveličevati. Noben vidik vojne ni junaški, za nikogar od sodelujočih. Zakaj tedaj pisati o vojni? Ker je nikoli nihče ne sme pozabiti. Trpljenje naj bo prikazano na preprost način – kakršno je bilo, v svarilo in pojasnilo bralcem. Pojasnjevanje je za Bölla predvsem imenovanje krivcev, ki so dopustili grozote, npr. organizacije, ki so zaradi lastnih koristi sodelovale z nacisti. V svojih delih prikaže, kako se liki – neizobraženci in intelektualci, vsak zase kot posameznik – spoprijemajo s krivdo celo leta po koncu vojne. Tako izraža sočutje s preprostimi ljudmi, poudarja pa sovražnost do organizacij. Nemci so morali živeti s krivdo, pa tudi z veliko količino ruševin – v duhu, duši in fizičnem svetu. Zato Böll pri tako imenovani »književnosti ruševin« vztraja še dolgo po koncu vojne. Pomembnost natančnega opisa vojne kaže, kako močno se je Böll trudil, da bi osvetlil resnično podobo vojne. Njegova odločenost, da se bori za »šibkejše«, ki jih je glavnina družbe označevala kot »odpadke«, kaže visoko raven njegovih etičnih razmislekov. Naklonjen je družbi posameznikov, ki živijo v različnih življenjskih okoliščinah, imajo različen odnos do življenja ter različne načine delovanja in katerih glas govori o nenehnem boju za človekove in državljanske pravice.