Sine manu, sine oculis, sola voce, sola memoria

Avtorji

  • Nataša Golob Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.12.2.7-13

Ključne besede:

spomin, nespremenljivost, pozaba, kolektivni spomin

Povzetek

Spomin ni nespremenljiv in večen. Spomin je najprej oseben, šele nato je spomin družbe, sestavljen iz individualnih spominov. Lahko je nem, lahko je izrečen; če je zapisan, postane vsaj za nekaj časa del v skupnosti bralcev. Lahko je otipljiv, obstaja v materialnosti predmetov in se z njimi spreminja. Dogodki, ljudje in pokrajine se znajdejo v nekoliko neresnični plasti, ki ji pravim spominski somrak, ko spomin še obstaja, a se modificira in ga pozaba vse bolj strga. Pa vendar spomine zbiramo, smo kot veverice z lešniki v duplu in se bojimo zime, a nekako ne vemo, kdaj bo prišla in ali jo bomo preživeli. Pozaba in zima, povezuje ju otrplost in nemoč.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Nataša Golob, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

Nataša Golob je redna profesorica v pokoju; na Oddelku za umetnostno zgodovino je predavala vsebine iz umetnosti srednjega veka, na Oddelku za bibliotekarstvo pa zgodovino in strukture antične, srednjeveške in renesančne knjige. Raziskovalno se ukvarja predvsem s srednjeveškimi in renesančnimi rokopisi, s tradicijami vsebin v besedilih in likovnih delih ter z vprašanji ikonografije in recepcije umetnosti v srednjem veku. Pripravila je več tematskih razstav o srednjeveških in renesančnih rokopisih in prvotiskih.

Prenosi

Objavljeno

27.12.2018

Kako citirati

Golob, N. (2018). Sine manu, sine oculis, sola voce, sola memoria. Ars & Humanitas, 12(2), 7–13. https://doi.org/10.4312/ars.12.2.7-13

Številka

Rubrike

Predgovor