Lethe Atlas

Avtorji

  • Nataša Lah Univerza na Reki

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.12.2.285-298

Ključne besede:

Aby Warburg, Allan McCollum, Mnemosyne Atlas, Plaster Surrogates, vizualna oblika nepozabe, vizualna oblika pozabe

Povzetek

Pozaba briše meje med znamenjem in njegovim pomenom. V vizualni obliki je teoretska struktura pozabe izražena kot konotativno slepa podoba. Aby Warburg je s tem, ko je formaliziral svoj Mnemosyne Atlas, izrazil pomen zgodovinskega nepozabljenja. Primerjava med paradigmatičnim Warburgovim delom in McCollumovimi Plaster Surrogates iz leta 1982 nam omogoča opazovati identični princip, ki temelji na hoteno izbranem sklopu slikovnih formatov in znotraj oblikovanja, ki predstavlja mnoštvo konotativno slepih podob. Zaradi izbrane formalizacije je McCollumovo delo aktualiziralo fragmentarnost in je nasprotni pol Mnemosyne Atlasa. Vendar so Plaster Surrogates izraženi v sveži predstavitveni obliki, to pa poteka v proceduralnem kontekstu, izhajajočem iz zgodovinskega pozabljenja. McCollumovo delo lahko naslovimo tudi kot Lethe Atlas, kot obliko, ki se odreka mejam med znakom in njegovo predstavitvijo. Mnemosyne Atlas se spominja, apostrofira svojo obliko, ker je vsak fragment napolnjen z neko vsebino. Plaster Surrogates pa pozablja, ker je vsak od fragmentov prazen. Tako se nekaj in nič kažeta kot obliki retoričnih učinkov, pri čemer podobni formalizaciji nakazujeta konceptualno polnost nepozabnosti, kar je vsebinska izpraznjenost pozabljenja. V zgodnjem 20. stoletju je bila – hkrati z razmahom abstraktne umetnosti – pozaba izražena kot nekonotativnost lika (vsebinska praznina). Na drugi strani so neoavantgarde, zlasti tiste z izraženim konceptualnim značajem, radikalno razširile medijski prostor pozabe.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Nataša Lah, Univerza na Reki

Nataša Lah je univerzitetna profesorica in avtorica člankov o umetnostni kritiki, teoriji in poetiki vizualnih umetnosti. Trenutno je predstojnica Oddelka za zgodovino in teorijo moderne in sodobne umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Sodeluje in poučuje na različnih programih podoktorskega študija na Hrvaškem in v tujini.

Prenosi

Objavljeno

27.12.2018

Kako citirati

Lah, N. (2018). Lethe Atlas. Ars & Humanitas, 12(2), 285–298. https://doi.org/10.4312/ars.12.2.285-298

Številka

Letn. 12 Št. 2 (2018): Spomin, I

Rubrike

Študije

Licenca

Avtorji, ki želijo, da se njihov članek objavi v reviji, se strinjajo z naslednjimi pogoji:

  1. Pisci besedila potrjujejo, da so avtorji oddanega članka, ki bo predvidoma izšel v reviji Ars & Humanitas v okviru Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana) z navedbo mojega avtorstva z imenom in priimkom. O likovno-grafični in tehnični opremi dela ter o pogojih njegovega trženja odloča založnik.
  2. Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da na njem ne obstajajo pravice tretjih oseb in da z njim niso kršene kakšne druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter mu povrnil škodo in stroške.
  3. Avtorji obdržijo materialne avtorske pravice ter založniku priznajo pravico do prve izdaje članka z licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (priznanje avtorstva in deljenje pod istimi pogoji). To pomeni, da se tako besedilo, slike, grafi in druge sestavine dela lahko prosto distribuirajo, reproducirajo, uporabljajo, priobčujejo javnosti in predelujejo, pod pogojem, da se jasno in vidno navede avtorja in naslov tega dela in da se v primeru spremembe, preoblikovanja ali uporabe tega dela v svojem delu, lahko distribuira predelava le pod licenco, ki je enaka tej.
  4. Avtorji lahko sklenejo dodatne ločene pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  5. Pred postopkom pošiljanja ali med njim lahko avtorji delo objavijo na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svojih spletnih straneh), k čemur jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela.