Pozabljeni spomin na številne hkratne izdaje slovnic?

Povzetek

Prispevek se bo osredotočil na zgodovinski pregled izdajanja slovnic slovenskega jezika in na pojav »enoslovničarskega« stanja na področju gramatikografije. Za prelomno leto na področju pisanja in izdajanja slovnic velja leto 1854. Takrat je namreč izšla Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence Antona Janežiča, ki je v slovničarstvo, vsaj na ravni gramatikografije, uvedla pojem monopolnosti in s tem povezan primat le ene in edine slovnice. Janežičeva slovnica je svojo veljavo obdržala vse do leta 1916 (torej več kot pol stoletja), ko je izšla Breznikova Slovenska slovnica za srednje šole. Vlogo vodilne (in edine) slovnice je slednja imela vse do leta 1956, ko je izšla tako imenovana slovnica štirih. Od leta 1976 do danes, torej zopet skoraj pol stoletja, vlogo ene in edine slovnice opravlja Slovenska slovnica Jožeta Toporišiča. Pred letom 1854 je bilo stanje povsem drugačno. Na neki način je bilo mnogo bolj svobodno oziroma pluralno v smislu števila izdanih slovnic. V prvi polovici 19. stoletja je lahko učitelj slovenskega jezika izbiral celo med 10 različnimi slovnicami. V prispevku se bomo torej osredotočili na pojav prehoda iz (pozabljenega) stanja številčnosti slovnic v danes prevladujoče stanje »ene in edino pravilne« slovnice.