Kolektivni spomin med tradicijo in arhivom: Josip Mantuani, domovinsko varstvo in varstvo spomenikov

Povzetek

Leta 1911 se je Josip Mantuani udeležil skupnega srečanja o spomeniškem varstvu in domovinskem varstvu v Salzburgu, o čemer je obširno poročal v Slovencu. Čeprav je bilo njegovo delovanje kot člana spomeniškega sveta in direktorja deželnega muzeja brez dvoma osredotočeno na varovanje zgodovinskih spomenikov, je bilo tudi domovinsko varstvo področje, ki mu je bilo zelo blizu. O tem jasno priča besedilo Domovinsko varstvo, ki ga je leta 1914 objavil v znanstveni reviji Čas. Omenjeni besedili, skupaj z njegovim petdelnim podlistkom o modernih načelih spomeniškega varstva, ki ga je konec leta 1909 objavljal v Slovencu, ponujata dober vpogled v Mantuanijevo razumevanje medsebojnega razmerja med spomeniškim in domovinskim varstvom. V vseh treh besedilih se jasno začrta razlika, ki jo je Mantuani razumel med spomeniki, ki so bili s svojim značajem, obliko in vsebino še usidrani v obstoječo tradicijo, in tistimi, ki jih je razumel le še kot »neme priče« preteklih kultur, z drugo besedo, kot zgodovinske vire. Prvim je pripisoval »živo kulturno« vlogo, druge pa je razumel kot »arhivsko gradivo«.