Poklon novega mesta staremu mestu: Dequelov doprsni kip škofa Vergerija mlajšega

Povzetek

Pojem kolektivnega spomina odpira temeljna vprašanja o vrednotenju dediščine, predvsem materialne stavbne dediščine v spornih krajih. Hkratna prisotnost različnih skupin v prostor uvaja vzporedne spomine in diskurze, ki jih lahko prepoznamo bodisi skozi odnos do stavbne dediščine bodisi v izvedbi javne plastike, oboje pa beremo kot simbolično označevanje prostora (Veschambre, 2008). Urbani prostor severne Istre, kjer sta se skozi zgodovino prepletali italijanska in slovenska skupnost, so politično-zgodovinska dogajanja sredi 20. stoletja usodno zaznamovala. Povojno reševanje konfliktov je pripeljalo do vrhunca »etnične metamorfoze« regije (Purini, 2010), ko se je večinsko italijansko govoreče prebivalstvo izselilo iz mestnega prostora, vanj pa so se naselili Slovenci iz drugih slovenskih ter jugoslovanskih pokrajin. Nasprotja med Slovenci in Italijani v pokrajini so izvirala iz predvojnega, dve desetletji trajajočega fašističnega nasilja nad slovenskim prebivalstvom. Kljub temu je antifašistični boj združil oba naroda, predvsem v okviru komunistične ideologije. Tako je po vojni v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (1947–1954) zaživel ideal fratellanze, bratstva med Slovenci in Italijani v Istri. Spomenik temu idealu je postavil – v slovenskem prostoru neznan – koprski kipar Oreste Dequel z doprsnim kipom koprskega protestantskega škofa Pier Paola Vergerija mlajšega, prijatelja Primoža Trubarja. Kljub takrat še prevladujoči socrealistični estetiki je kiparju uspelo s subverzivnimi potezami v eno podobo vplesti več kolektivnih spominov.