»Nismo bili ne Hrvati ne Iliri niti Slovani, temveč ’cesarsko-kraljevi graničarji’.« O mejnih pojavih v delih Augusta Šenoe in Miroslava Krleže

Povzetek

Izhajajoč iz teze, da lahko literarna besedila ne le opisujejo realnost, temveč jo tudi konstruirajo, članek analizira izbrana pripovedna, esejistična in poetološka besedila dveh kanoniziranih hrvaških pisateljev, in sicer Augusta Šenoe in Miroslava Krleže. Osredotoča se na prikaz in literarno reprezentacijo različnih mejnih pojavov v avstroogrskem cesarstvu (Šenoa) in njihovega počasnega spreminjanja v postimperialni dobi po prvi svetovni vojni (Krleža). Članek kritično obravnava imperialne narative o vojaški meji, podobe Osmanov v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju ter z njimi povezane nacionalne in homogenizirajoče diskurze, nastale pod vplivom procesov ustvarjanja drugega, ter analizira variacije razumevanja meje in njihove ideološke implikacije. Pri tem se opira na tezo, da so meje konstruirane kot nemogoči poskusi ločevanja sebe od drugega.