Problem prozodične analize spontanega govora
DOI:
https://doi.org/10.4312/jis.49.5.3-24Povzetek
Izhodišča za jezikoslovno analizo spontanega govora so nujno povezana z umevanjem vloge subjekta v izrekanju. Proces izrekanja razkriva temeljno vprašanje subjekta, ki se projicira v izrečeno, hkrati pa govor popolnoma določa govorčeve subjektne lastnosti. Spontani govor je v tem smislu najpogostejša in tipična jezikovna manifestacija, ki običajno poteka v enako tipičnem položaju govorne izmenjave dveh subjektov. Avtorja najprej na kratko predstavita historiat in teoretske okvirje jezikoslovne analize govora, v analitičnem jedru prispevka pa ponujata eno od možnih metodoloških rešitev za raziskovanje spontanosti v izrekanju. Metodologija temelji na novi klasifikaciji osnovnih govornih enot, pri čemer upošteva bistveno značilnost fragmentarnosti in redundantnosti v spontanih govornih izvedbah.Prenosi
Podatki o prenosih še niso na voljo.
Prenosi
Objavljeno
15.05.2004
Številka
Rubrika
Članki
Licenca
Avtorske pravice (c) 2004 Primož Vitez, Ana Zwitter Vitez

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.
Kako citirati
Vitez, P., & Zwitter Vitez, A. (2004). Problem prozodične analize spontanega govora. Jezik in Slovstvo, 49(5), 3-24. https://doi.org/10.4312/jis.49.5.3-24