Problem prozodične analize spontanega govora

Povzetek

Izhodišča za jezikoslovno analizo spontanega govora so nujno povezana z umevanjem vloge subjekta v izrekanju. Proces izrekanja razkriva temeljno vprašanje subjekta, ki se projicira v izrečeno, hkrati pa govor popolnoma določa govorčeve subjektne lastnosti. Spontani govor je v tem smislu najpogostejša in tipična jezikovna manifestacija, ki običajno poteka v enako tipičnem položaju govorne izmenjave dveh subjektov. Avtorja najprej na kratko predstavita historiat in teoretske okvirje jezikoslovne analize govora, v analitičnem jedru prispevka pa ponujata eno od možnih metodoloških rešitev za raziskovanje spontanosti v izrekanju. Metodologija temelji na novi klasifikaciji osnovnih govornih enot, pri čemer upošteva bistveno značilnost fragmentarnosti in redundantnosti v spontanih govornih izvedbah.