»Pozabljena« slovenska pričevanja iz vélike vojne

Povzetek

Sodbo Ivana Preglja o slovenski književnosti v času prve svetovne vojne, ki naj bi kljub veliki snovi dala malo spomina vrednih estetskih vrednot, je mogoče nadgraditi s spoznanjem, da se je v vojnih okoliščinah razmerje med zunajliterarno izkušnjo in literarizacijo tako bistveno premaknilo, da so dotlej znani načini literarnega ubesedovanja izkazali za nezadostne. Ko besedila F. Kozaka, Z. Kveder, F. S. Finžgarja in I. Cankarja soočimo s pričevanji v vojaških dnevnikih in spominih, se izkaže, da so novi postopki povezani z vdorom neposredne faktografije, realno razširitvijo izkušenj in pomnožitvijo skrajnih eksistencialnih položajev. Za ekspresionizem značilni patos je odraz težnje, jezikovno izraziti popolno negotovost, smrtno grozo, omajano religijo in dvom o smislu bojevanja, ob katerem se razkrajajo civilizacijske, kulturne in etične norme in rojeva potreba po prenovitvi.