Dramatika Rudija Šeliga

Povzetek

Razprava pregledno obravnava značilnosti dramskega opusa pisatelja Rudija Šeliga. Številna njegova literarna in esejistična besedila so nastajala kot odgovori na izzive časa in zoper zadušljivo socialistično politiko. Pomagala so oblikovati nastajanje neodvisne kritične javnosti ter se zavzemala za vzpostavitev in delovanje pravne države. Na dramskem področju pa je Šeligo dokazoval živost, živahnost in zmogljivost slovenske dramatike. Magijsko gledališče, ki mu je pripadal, je priklicevalo v življenje potlačenega in pozabljenega človeka, to je človeka magijsko-mitske kulture. Z njim je dramatik kazal na to, kar sedanjemu času najbolj primanjkuje. V svojih dramah Čarovnica iz Zgornje Davče (1977), Lepa Vida (1977) in Svatba (1981) je uveljavil pomen večplastno simbolnega, t. i. nebesednega izraza, to je mimike, gibanja v prostoru, maske, luči in scenskih efektov v prepričanju, da mora uprizoritev presegati dramsko besedilo. V dramah Ana (1984) in Volčji čas ljubezni (1988) je tematiziral zlorabo človeka kot posameznika v revoluciji, v Slovenski savni (1987) pa muke dolgočasnih slovenskih srednjeslojcev. Drami Razveza ali sveta sarmatska kri (1995) in Kamenje bi zagorelo (2000), ki se navezujeta na krvavo razpadanje nekdanje skupne države SFRJ, izražata dramatikov protest zoper politični fanatizem. V vseh svojih dramah pa je Šeligo posebno pozornost posvečal ženskim likom, ki ostajajo prevarani za svoja hrepenenja.