Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi

Povzetek

V postmoderni literarni teoriji se literatura kot eden od možnih fikcijskih svetov ne vzpostavlja v nasprotje z resničnostjo. Vezi med stvarnostjo in fikcijo se najočitneje prepletajo v tistih literarnih žanrih, ki opazneje fingirajo resničnost, kot je na primer avtobiografska proza. V prispevku je na primeru Cankarjevega Mojega življenjapredstavljena vloga fikcijskih signalov. Kljub trdnim referencam v zunajliterarnem svetu je Cankarjevo Moje življenje zgolj ena od številnih možnih variant ubeseditve pisateljeve resničnosti. Besedilni fikcijski signali umeščajo Cankarjevo Moje življenje v avtobiografsko kratko prozo. Na idejno-tematski, strukturni in slogovni ravni se Cankarjevo Moje življenje vpisuje v etično psihološko črtico z avtobiografsko osnovo kot prevladujočo pripovedno zvrst Cankarjevega literarnega ustvarjanja po letu 1910, kakor tudi v kontekst tematizacije identitetne krize subjekta v evropski moderni.