Slovenska esejistika v presečišču biografskih in avtobiografskih vidikov

Povzetek

Esej je literarna vrsta, katere morebiti celo poglavitna značilnost je poudarjanje subjektivnega odnosa do esejiziranega predmeta. Podlaga temu razmerju so zato čustvene in razumske sestavine, ki nastajajo prek specifičnega esejistovega odnosa do sveta. Tako je tudi v primerih, ko pisec esejizira o drugi osebi in delo dobiva obeležje biografskega žanra, ter v primeru avtobiografskih, skozi dvojno optiko evociranih avtotematskih premislekov. Slovenska esejistika se je biografskih in avtobiografskih tem lotevala ves čas, pravzaprav je že Stritarjevo Preširnovo življenje besedilo, ki se vsaj nekoliko dotika omenjenega žanra. V članku pišem o slovenski esejistiki, ki se je v zadnjih petih desetletjih ukvarjala z biografskimi temami. Ob izbranih besedilih opozorim na dva glavna tokova. V prvem so eseji, ki so ob znanih osebah slovenskega javnega življenja evocirali nekatera univerzalna etična vprašanja, drugega sestavljajo spisi z razmeroma močnimi emocionalnimi prvinami. Članek se ustavi še pri avtotematskih esejih in ob tem t. i. avtobiografičnost izpostavi kot eno najpomembnejših sestavin esejistične poetike.