Emil Filipčič med ludizmom in dramo absurda

Povzetek

Članek se osredotoča na dve zgodnji drami Emila Filipčiča: Kegler 6 (upr. 1981) in Ujetniki svobode (upr. 1982). Raziskave v osemdesetih letih so Filipčičevo dramatiko uvrščale v kontekst ludistične literature, sodobna literarna teorija pa bolj kot izraz ludistična literatura uporablja pojem ludističnih elementov, ki jih v dramatiki obravnava kot eno izmed tehnik drame absurda. Na podlagi analize fragmentarnosti, dramskih oseb, jezika in komike Filipčičevih dram bomo poiskali elemente drame absurda in skušali ugotoviti, v čem je Filipčičeva dramatika podobna oziroma se razlikuje od uveljavljenih modelov drame absurda. Ob tem se izkaže, da se Filipčič vseskozi ukvarja z motivom parodiranja boga, ki ga avtor uporablja v vseh svojih dramah. Motiv prikaže s svojstveno tehniko, s katero na inovativen način prelamlja model o absolutnosti drame po Szondiju in s tem pravzaprav nadgradi tipičen model drame absurda.