Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti

Povzetek

V razpravi je predstavljenih sedem različnih teorij, ki se ukvarjajo s preučevanjem ljudskih pravljic. V začetku 20. stoletja sta prevladovali dve teoriji, in sicer folkloristična (Antti Aarne, Stith Thompson) in strukturalistična (Vladimir Propp). V drugi polovici 20. stoletja je slogovno-literarna teorija Maxa Lüthija pomembno vplivala na nadaljnje raziskave v Evropi. V drugi polovici 20. stoletja se je nadaljevalo zanimanje za pravljice in psihoanalizo (Sigmund Freud). Psihoanalitična teorija Bruna Bettelheima je postala popularna, obenem tudi kritizirana zaradi povezovanja modela ljudske pravljice s spolnostjo. Različna pogleda znotraj psihoanalize sta razvila tudi Carl Gustav Jung (arhetipi v pravljicah) in Marie-Louise von Franz (arhetipi žensk), ki je svoj pristop eksplicirala predvsem na ljudskih pravljicah. Sociološki pristop Jacka Zipesa je postal vodilen v 80. in 90. letih ter je pomembno vplival na razvoj feminističnega pogleda na model ljudske pravljice in študije spolov. Predstavnice feministične teorije so Maria Tatar, Marina Warner in Clarissa Pinkola Estés. Za slednjo je značilno feministično preučevanje z izrazitim poudarkom na arhetipih. Ne obstajajo čiste teorije, ampak vsaka izmed navedenih združuje različne poglede. Motiv Lepe Vide v slovenski mladinski književnosti je eden izmed pomembnih nacionalnih motivov. V slovenski mladinski književnosti in pri književnem pouku se uporabljajo 1) ljudska pesem Mlada Vida (Ihan), 2) Lepa Vida (France Prešeren), 3) Lepa Vida v akciji (Andrej Rozman Roza) in 4) ljudska pravljica Kraljevič in Lepa Vida.