Metaforika v Jarčevi kratki prozi (1922−1929)

Povzetek

V kratki prozi Mirana Jarca iz dvajsetih let 20. stoletja, raztreseni po različnih časopisih in revijah, prevladujejo ob nekaterih usedlinah cankarjanskega simbolizma prvine ekspresionizma. Tematizaciji povojnega moralnega in družbenega kaosa v katastrofalnih razsežnostih je pisatelj tudi pod vplivom antiintelektualističnih gibanj tistega časa – navdušen je bil nad budizmom in Tagorejem – dodal ostro kritiko razuma, tehnike in moderne civilizacije, ideje o duhovni preroditvi človeka in družbe z umetnostjo ter zatekanje v misticizem vesolja in narave. V osrednjih motivno-tematskih sklopih so metafore z izhodišči rož, vode, vesoljske svetlobe, glasbe, tehnike, mehanizacije in živali kakor tudi nekatere simbolne podobe živali in plesa. Jarčeva metafora je največkrat v vlogi ponazoritve idej, še zlasti moralnega razkroja človeka in družbe, eksistencialnih stanj in katastrofalnih občutij, a tudi izraz lepote vesolja in narave.